Izredno močno deformirana variacija zlate ribe z izrazito zvito hrbtenico, ki ji otežuje plavanje.

DEFORMACIJE SKELETA PRI ZLATI RIBI (Carassius auratus)

 

Zlato ribo (Carassius auratus), poznajo tudi tisti, ki se z akvaristiko ne ukvarjajo. Njeno podobo pogosto najdemo v otroških knjigah, filmih ali risankah, žalostno pa je, da se te živali prikazuje v posodah, ki za njih niso primerne. Tako otroci že od majhnega odraščajo v okolju, kjer so zlate ribe v bučki nekaj povsem normalnega. Lahko bi rekli, da gre za mučenje živali, ki se nam zdi povsem normalno, saj nas o neprimernosti tega početja ni poučil nihče. Poleg neprimernih pogojev v ujetništvu, pa se zlate ribe soočajo še z eno težavo – ekstremne »pasemske« značilnosti.

 

Beseda pasma označuje žival neke vrste s točno določenimi vizualnimi ter karakternimi lastnostmi, ki jih je pridobila s pomočjo intenzivne ter načrtne selekcije. Beseda je rezervirana predvsem za domače živali, kot so psi, mačke, konji, govedo, ter ostale živali, ki so šle skozi postopek udomačevanja – domestikacije. Ker ribe nikoli niso bile udomačene, se namesto besede »pasme« uporablja bolj pravilen izraz – variacija.

Pasemske značilnosti so karakterne in vizualne lastnosti, ki definirajo neko pasmo oziroma v našem primeru variacijo. Na primer Zračne vrečke pri variaciji mehurjeoke zlate ribe. Ali izguba hrbtne plavuti in oči pri variaciji ranchu.

 

Trenutno poznamo okoli 400 variacij zlatih rib, ki so posledica načrtne vzreje, spodbujanja mutacij ter načrtnega parjenja. Nekatere od teh so zelo podvržene boleznim, saj je njihovo telo deformirano do te meje, da notranjih organov enostavno ne podpira več. Kar je popolno nasprotje z divjim prednikom te vrste.

 

Zunanja zgradba pri divji obliki zlate ribe je zelo preprosta, telo je podolgovato in pokrito z gladkimi luskami, glava je velika ter pokrita s kožo. Na zgornji ustnici pa sta dve zelo kratki brčici, plavuti pa so pahljačaste in relativno kratke. Takšna anatomija je značilna za ribo, ki je zelo dober plavalec.  Naravna selekcija in nagon zato to vrsto silita v nenehno gibanje, kar  v ujetništvu pogosto ne more izražati.

Divja oblika zlate ribe, zunanja ter notranja anatomija te živali nakazuje, da gre za zelo močnega in vzdržljivega plavalca. Avtor: Uland Thomas VIR: https://www2.illinois.gov/dnr/education/Pages/WAFGoldfish.aspx

Umetne variacije zlatih rib so čisto nekaj drugega, njihova koža je največkrat oranžne barve, po obliki telesa pa jih ločimo na takšne, ki spominjajo na divjo obliko ter na takšne, ki imajo ekstremno deformirano telo. Med pogoste deformacije spadajo podaljšane plavuti, zvijanje hrbtenice, izguba plavuti ter spremembe okoli predela glave, kot so izbuljene oči.

Okrasna oblika zlate ribe, žival je pokrita z oranžnimi luskami, telo je podolgovato, plavuti so dolge ter ekstremno podaljšane.

Danes poznamo okoli 400 variacij zlatih rib, nekatere od njih mejijo na namerno pohabljanje ter mučenje živali, zato so iz etičnih razlogov prepovedane v nekaterih državah. Vse te variacije nastajajo v vzhodnih delih sveta, kjer se živalim ne priznava sposobnost, da občutijo bolečino. Največji rejci teh rib so na Kitajski, Japonski ter Tajski. Tam med že od nekdaj velja, da deformirane zlate ribe prinašajo srečo, bolj kot izgledajo neumno, bolj so prikupne in višje cene imajo. Vse to rejce ter gojitelje sili, da iščejo ekstreme v oblikah, ki lahko vsaj za silo podpirajo življenje. Ali je gojenje takšnih živali primerno ali ne, je stvar etične debate. Ali imamo ljudje pravico gojiti ter povzročati bolečino in trpljenje organizmom zato, da imamo potešen občutek za lepoto? Mnogi strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo, pravijo da ne. Kljub temu se vsak mesec pojavi nova in še bolj ekstremna oblika zlate ribe, ki vedno znova in znova postavlja vprašanje, kako daleč se lahko človek igra boga. 

Nekatere variacije zlatih ribic so že na meji dobrega okusa, takšne spremembe v obliki telesa imajo močan vpliv tudi na anatomijo ter posledično na samo funkcijo organizma. (VIR: https://www.cpt.com.br/cursos-criacaodepeixes/artigos/kinguio-alimentacao-reproducao-e-variedades)

V želji, da bi naredili čimbolj ekstremno obliko, se pogosto zlate ribe sili v ekstreme, ki povzročajo deformacije skeleta, vnetje ribjega mehurja, prolaps trebušne stene, slepoto in izgubo pomembnih organov kot so oči ali plavuti. Gre za spodbujanje genskih deformacij, ki se prištevajo med resne dedne ter genetske napake. Na žalost ribe nimajo glasilk, da bi nam povedale, kako se počutijo, toda rentgenski posnetki ter klinične slike pričajo o tem, da te živali pogosto trpijo velike bolečine. To se kaže tudi v obnašanju ter splošnem zdravstvenem stanju teh živali. Velika večina jih pogine, preden sploh dosežejo odraslo velikost ali starost. Pogosto so vzroki za pogin bakterijska vnetja notranjih organov. Nekaj časa je med rejci veljalo prepričanje, da se pogini dogajajo zaradi slabe kakovosti vode in da naj bi »pasemske« zlate ribe bile bolj občutljive na njeno kakovost.

 

Tudi naravne oblike zlatih rib so precej občutljive na pogoje v akvariju, zato za gojenje potrebujejo dovolj veliko posodo s čisto vodo, ki je bogata s kisikom. Ena 15 cm velika zlata riba potrebuje 60 litrov vode, pri tem morajo biti koncentracije amonija, nitritov ter nitratov   0 mg/L. To dosežemo le z rednimi menjavami vode ter dovolj velikim stabilnim biološkim filtrom.

Toda kljub takšni oskrbi se pogosto dogaja, da ekstremne variacije zlatih rib poginjajo... Zakaj? 

 

Pri ekstremnih oblikah živali, te pogosto silimo v spremembo njihove anatomije, kar povzroči različne zdravstvene težave.

Eden iz med razlogov je nepravilna prehrana. V naravi je zlata riba vsejed, kar pomeni, da glede prehrane ni izbirčna, požrla bo vse od žabjega mresta do rastlin. Tudi v akvariju je tako, težave pa nastopijo pri prekomerno deformiranih živalih, saj so notranji organi pri njih močno stisnjeni. Zanimivo dejstvo je, da je razmerje ter velikost organov pri ekstremnih variacijah rib, kot so ranchu popolnoma enaka normalnim zlatim ribam. To pomeni, da se morajo notranji organi stisnit in  prilagodit trebušni votlini. Hrana za takšne živali mora biti lahko prebavljiva z čim manj beljakovin. Paziti je potrebno, da je ne pojedo preveč enkrat. To pa zato, ker se takoj po jedi želodec ter črevo napolnita, to pritisne na mehur, ta pa pritisne na kosti. Konstantno pritiskanje pa povzroči vnetje ter bakterijsko infekcijo, ki jo lahko pozdravimo le če jo odkrijemo v zgodnji fazi. Takšne infekcije se zdravi z močnimi antibiotiki, zgodnji simptomi pa so pogosto podobni zaprtju ali napihnjenosti. Ribe so apatične in imajo težave s plavanjem v skrajnem primeru jih obrača na hrbet ali bok. Pogost simptom je tudi plavanje v krogih.

Prehrana je torej eden iz med razlogov, ki povzroča bolezni ribjega mehurja. Druga pa je deformacija hrbtenice. Pogosto pa sta ti dve težavi med sabo povezani.

Variacija ranchu je zelo ekstremna oblika zlate ribe z močno deformirano hrbtenico. Te ribe pogosto nimajo oči ter hrbtne plavuti in so močno podvržene vnetju trebušne votline in mehurja. VIR: By Lerdsuwa - Own photo (400D + 50/1.4), CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=3985655

Deformacije hrbtenice so pogosta dedna napaka vretenčarjev, ki jo pri običajnih živalih smatramo kot resno prirojeno napako. Živali, ki so nosilci takšnih genov so običajno izločene iz vzreje, le pri zlatih ribah se to gensko bolezen namerno spodbuja. Na zunaj nepoznavalcu niso vidne, resnico razkrijejo rentgenske slike. Tako deformirane živali imajo težave z gibanjem, poleg tega pa kosti konstantno pritiskajo na drobovino, kar povzroča vnetje trebušne votline ter bolezni ribjega mehurja. Takšne živali so obsojene živeti v antibiotikih, kar slabo vpliva tudi na okolje. Vprašljiv pa je tudi njihov dobrobit, zato je gojenje iz vidika etike zelo sporno.

Rentgenski posnetek ribe od zgoraj, kjer se lepo vidi zvitost hrbtenice. Prisotno je tudi vnetje zračnega mehurja. (VIR: https://www.petmd.com/fish/conditions/respiratory/swim-bladder-disorders-fish)

Rentgenski posnetki okostja pri različnih variacijah zlate ribice. Levo zgoraj je prikazana ravna hrbtenica divje oblike. Vsi ostali posnetki prikazujejo deformacije, ki so povezane z zunanjimi lastnostmi variacije (pasme).

Variacija mehurjevke z močno poškodovano hrbtenico, ki ji onemogoča plavanje, po navedbah veterinarja, ki je posnetek naredil, je riba več dni ležala na boku, ter poskušala plavati. Zunanja diagnoza je bila vnetje mehurja, toda rentgenski posnetek je pokazal, da v resnici gre za zelo resno genetsko deformacijo hrbtenice. (VIR: https://cafishvet.com/tag/broken-back/)

 

Fizično pohabljanje živali se smatra za resen način mučenja, zato se moramo vprašati, kaj nam daje pravico, da jih pohabljamo preko genetike. Če nam je resnično mar za dobrobit živali, potem recimo ne variacijam ter pasmam s kroničnimi težavami. 

 

Če vam je članek všeč, potem me lahko podprete tako, da mi častite kavo. Plačilo ni pogoj za obisk bloga, vsekakor pa bom vsake podpore zelo vesela. https://www.buymeacoffee.com/alfainbetta

 

 

Tjaša Kotnik