Plastika je polimer, ki ga pridobivamo iz naravnih ali umetnih smol, je zelo priljubljen material, žal pa močno onesnažuje okolje in ogroža življenje na zemlji. Onesnaženje s plastiko v morju je tako veliko, da bo po njem kmalu plavalo več plastike kot rib. Težava je bolj resna kot se zdi na prvi pogled, ti pa si lahko del rešitve.

Plastika

 

Plastika je zelo uporaben material, ki je svoje ime dobil po njegovi lastnosti – Plastičnosti. Izraz se uporablja za materiale, katerih lastnost je raztezanje ter spreminjanje oblike pod pritiskom ali vročino. Materiali so lahko naravnega ali sintetičnega izvora. Za naravne plastike velja, da so manj obstojne in pod vplivom UV svetlobe hitro izgubijo svoje prvotne lastnosti. Njihovo pridobivanje je nekoliko dražje, saj zahteva več energije in vode, so pa okolju nekoliko bolj prijazne, saj se hitro biološko razgradijo brez trajnih učinkov na okolje. Kemijsko jih uvrščamo med polimere, to so spojine, za katere so značilne dolge verige iz ponavljajočih segmentov, ki so med sabo povezani s kovalentno vezjo.

Plastike niso nov izum, naravne oblike so se uporabljale že v zgodovini. Smolo iz kavčukovca (Hevea brasiliensis) so uporabljali že Azteki, iz nje so izdelovali velike gumijaste žoge, ki so jih uporabljali za igranje športa Tlachtli. Na bližnjem vzhodu pa so v desetem stoletju pred našim štetjem uporabljali šelak. To je smola živalskega izvora, ki jo izločajo ščitaste uši iz rodu Kerria, Collus in Tacharrdia. Material nastaja kot stranski produkt, med hranjenjem s smolo različnih drevesnih vrst kot so Croton lacciferum, Euphorbiacea in Ficus religiosa. Izloček izločajo le samice, pridobivanje pa je zelo zamudno saj zahteva veliko vode in spretnosti. Prečiščen šelak je vodotopen v alkoholu in se še danes uporablja za izdelavo lakov ter zaščitnih premazov. V Evropo je prvič prišel v 17. stoletju našega štetja.

Sodobno pridobivanje plastike se začne okoli 17. stoletja. Takrat so ljudje uporabljali predvsem naravne materiale, na primer govejo roževino. Prvi plastični polimeri, ki so bili ustvarjeni namerno, so bila lepila narejena iz živalskih kosti in kož. Uradno pa se obdobje plastike začne okoli leta 1862, ko Alexander Parkensine izdela material iz nitroceluloze, poimenuje ga parkesin. To odkritje je podlaga, kako izdelati plastične materiale iz rastlin. Tako imenovano »bio plastiko« izdelujemo iz celuloze, agarja, želatine in drugih kompleksnih ogljikovih hidratov. Njena glavna lastnost je, da je okolju zelo prijazna, saj ima kratek rok razgradnje in ni obremenjena s škodljivimi kemikalijami. Razgradnja je mogoča le, če je material izpostavljen vlagi, UV svetlobi ter delovanju bakterij, ki jih najdemo v zemlji. Zaradi specifičnih pogojev razgradnje je primeren za shranjevanje in zavijanje živil. Torej, vprašanje je, zakaj se ti materiali ne uporabljajo v praksi. Odgovor je, da jih ne marajo zaradi njihove drage proizvodnje, saj izdelava bio vrečke zahteva več energije, vode in virov v primerjavi z navadno vrečko, ki je narejena iz sintetične plastike.

Azteški bog Tlauixcalpantecuhtli žge gumijasto žogo. Vir: https://pslc.ws/macrog/exp/rubber/aepisode/tlachtli/burning.htm

SINTETIČNA PLASTIKA

Sintetično plastiko pridobivamo iz fosilnih goriv s pomočjo polimerizacije. Odlikuje jo sterilnost ter hitra in poceni proizvodnja, prav zato je še vedno najbolj priljubljen način pakiranja živil. Poznamo veliko vrst plastik ter plastičnih materialov, vsak ima svoje ime in služi točno določenemu namenu ter uporabi.

Prva sintetična plastika se je pojavila v 19. stoletju, celuloid se je uporabljal za izdelovanje filmskih trakov in je bil podoben današnji foliji. Istočasno se je pojavil tudi bakelit, ki se je uporabljal kot trda plastika za ohišja stacionarnih telefonov ter televizij. Kmalu so mu sledile še številne druge plastične mase. Danes je najbolj razširjen plastični material PVC (Polivinil klorid), ki ga uporabljamo predvsem v gradbeništvu ter za izdelavo igrač in pohištva. Zaradi zelo širokega spektra uporabe, so plastike hitro postale priljubljen material. Številni se strinjajo, da je material skoraj čudežen in da je življenje brez njega nemogoče. Toda pozabili smo na eno stvar.

SINTETIČNA PLASTIKA SE NIKOLI NE RAZGRADI, LAHKO RAZPADE NA MANJŠE KOMPONENTE, BIOLOŠKA RAZGRADNJA PA JE TRENUTNO NEMOGOČA.

Pravljica o čudežnem materialu se zato začenja spreminjati v grško legendo o kralju Midasu. To je bil frigijski kralj, znan po pohlepu ter obsedenosti do zlata. Nekega dne je Dionizu, bogu veselja naredil veliko uslugo, zato se je ta odločil, da ga bo poplačal. V zameno mu je ponudil, da mu izpolni eno željo. Pohlepni kralj, si je brez razmišljanja zaželel, čarobni dotik, takšen, ki bo vse stvari spremenil v zlato, ne glede na to s katerim delom telesa se jih bo dotaknil. Dioniz mu je žejo izpolnil, zadovoljni Midas pa jo je takoj preizkusil. Dotaknil se je rože, postala je zlata, dotaknil se je ceste in tlakovci so se v trenutku spremenili v zlate plošče. Presrečen je svojo palačo v trenutku spremenil v čisto zlato. To ga je zelo izčrpalo, postal je lačen, zato je stopil do mize in vzel nekaj hrane. Sam pri sebi je razmišljal, kako je srečen in bogat. Toda ko je zagrizel v hrano, je ugotovil, da je v resnici zagrizel v zlato. Malo paničen je poklical svoje služabnike in jim ukazal, naj ga nahranijo. Toda brž, ko se je hrana dotaknila njegovih ustnic, se je spremenila v rumeno in hladno kovino. Poskusil je spiti malo vode, a tudi ta se je spremenila v zlato. Lačen in žejen je hitro spoznal svojo zmoto, zato je še isti trenutek prosil Dioniza, naj ga reši prekletstva. Dioniz mu je pomagal, kralj pa je od takrat preklinjal bogastvo in zlato.

 

Človeštvo se je na pragu 21. stoletja znašlo v zelo podobni situaciji. Izumili smo čudežni material, ki ga je mogoče predelati v različne oblike in mu spreminjati namen ter funkcijo. Iz njega izdelujemo gradbeni material in ga uporabljamo za izdelovanje ostalih izdelkov, vanj celo zavijamo hrano. Material pa se kopiči na deponijah in v morju, brez da bi kazal znake biološke razgradnje. Pri vsem tem pa pozabljamo, da prehaja tudi v našo hrano in s tem v telo skupaj s kemikalijami, ki jih vsebuje. S plastiko zastrupljamo naše okolje, rastline in živali. Zastrupljamo tudi našo hrano in samega sebe, podobno kot je to počel Midas s svojim zlatim dotikom. V zgodbi je lekcija, če ne bomo ukrepali takoj, bomo čez nekaj let jedli le še plastiko, žal človeštvo nima nikogar, ki bi nas lahko rešil prekletstva, za svoja dejanja odgovarjamo sami, zato jih tudi popravljamo sami.

 

Od leta 1950 do 2019 smo proizvedli 9,2 milijona ton plastike, toliko tehta 1960 piramid. Največjo težavo predstavljajo plastike za enkratno uporabo kot so slamice, krožniki, kozarci, žlice, vilice in folija v katero je zavita hrana. Podatki o tem, koliko plastičnih odpadkov se reciklira so nerealni, dejstvo pa je, da se v resnici reciklira zelo majhen delež plastike. Med plastične odpadke, ki jih ni mogoče reciklirati spadajo:

Ovitki od klobas in sirov

Vrečke od čipsov

Folije za zavijanje čokolade in ostalih živil

Plastika za enkratno uporabo (plastični kozarci, krožniki, noži, vilice itd.)

Prozorna folija za živila Šumeče vrečke za enkratno uporabo

Plastična embalaža vseh vrst, ki je bila v stiku s surovim mesom (pladnji, folije, škatle …)

 

To je odpad, ki ga zagrebemo na deponijo, ali pa ga zažgemo v posebej za to urejenih sežigalnicah. Za reciklažo najmanj primerna plastika je tista, ki jo označujemo s številko 7. Gre za kombinirane ali nedoločene materiale, ki jim ne moremo določiti točne sestave. Tudi plastike, ki je oddana v ustrezne zaboje, ampak, je umazana, se ne reciklira.

PRAV ZATO JE PRANJE EMBALAŽE, PREDEN JO ZAVRŽEMO KLJUČNEGA POMENA!

 

Kako nastane sintetična plastika

Večina sintetične plastike nastaja s polimerizacijo fosilnih goriv, zato je prva faza črpanje surove nafte in zemeljskega plina. V drugi fazi iz surove nafte izoliramo etan, iz plina pa propan – izolacija spojin. V tretji fazi sledi razbijanje molekul s pomočjo katalizatorjev, to pomeni da etan postane etilen, propan pa propalen. V četrti fazi, se propanu ali propalenu doda katalizator, ki pospešuje tvorjenje verig, temu postopku pravimo polimerizacija. Tako nastaneta smoli polietilen in polipropalen. To predstavlja osnovo za večino modernih plastičnih mas. V peti fazi se smoli doda tako imenovane mehčalce – ftalate. To so kemične spojine, ki določajo kakšno lastnost bo imel končni produkt. Ali bo material prožen in raztegljiv kot folija, ali bo trden kot PVC.

 

Ftalati So estri ftalne kisline ali ftalnih alkoholov, sodijo med zelo strupene snovi, ki so rakotvorne in povzročajo neplodnost ter hormonske motnje. Znanstveniki po celem svetu so si enotni, da sledi teh snovi ne bi smele biti prisotne v hrani, pijači in okolju. Kljub temu se na veliko uporabljajo v plastiki, ki je namenjena shranjevanju živil. Profesor Bruce Blumberg iz Kalifornijske univerze je zaposlen na oddelku za celično biologijo. S problematiko škodljivih ftalatov, ki prehajajo iz plastike v hrano ter naš organizem, se ukvarja že 15 let. Niso pa vse plastike slabe za zdravje in okolje. Po standardih morajo plastični materiali biti označeni z oznako, ki nam pove ali ta vsebuje škodljive snovi ali ne. Simbol v obliki trikotnika s številom na sredini, je običajno natisnjeni na spodnji strani embalaže. Najbrž ste jih že videli, ampak do danes niste poznali njihovega pomena. Pogosto se zadevo zamenjuje s simbolom za recikliranje, v resnici gre le za razlago kako je ta plastika nastala in kaj se je pri njeni izdelavi uporabilo.

Poglejmo si, kaj v resnici pomenijo oznake na plastični embalaži.

 

R – reciklirana plastika

Reciklirana plastika je plastični material, ki je bil pridobljen iz ostalih plastičnih mas, to pomeni, da za njegov nastanek ponovno črpanje ter polimerizacija fosilnih goriv ni bil potreben. Material se običajno izdeluje iz že uporabljene embalaže. Med postopkom reciklaže se obdela z različnimi kemijskimi ter fizičnimi postopki, končna plastika pa mora ustrezati standardu glede na oznako, ki ga je dobila. Na ta način torej dobimo reciklirani PET, ki je po lastnosti ter kemični sestavi popolnoma enak ne recikliranemu. Številu in kratici plastične mase dodamo črko »R«, tako dobimo 1 R PET / R PETE ali R 3 PC / PVC.

1 PET / PETE - polietilen tereftalat (Polyethylene terephthalate)

Plastika je namenjena shranjevanju živil za enkratno uporabo. Obstaja nevarnost, da v živilo spušča težko kovino antimon ali kemijsko snov BPA, ki se uporablja pri izdelavi elastične prozorne plastike. Bisfenol A je dokazano rakotvoren element, moti pa tudi delovanje hormonov. Najpogosteje se z njim srečamo pri plastenkah za vodo, jogurtovih lončkih in posodah za čistila. Plastenke s to oznako so bolj nevarne, če v njih skladiščimo olje, saj je BPA topen v maščobah! Izpostavljanje UV svetlobi izločanje strupenih snovi v hrano ali pijačo le še pospeši.

POZOR! Na voljo so plastenke, na katerih bo pisalo brez BPA, te so lahko še boj nevarne, saj za izdelavo uporabljajo ftalate, katerih učinki še niso popisani. Številne zdravstvene organizacije zahtevajo podrobno proučevanje tega tipa plastike, saj se v njem pakira največ živil.

2 HDP / HDPE - polietilen visoke gostote (High-density polyethylene)

Živilska plastika, ki velja za najčistejšo se pogosto uporablja za pakiranje otroške hrane ter pri izdelavi laboratorijske opreme. Odlikuje jo sterilnost, tudi po večkratni uporabi v živilo in okolje ne spušča nobenih strupenih snovi. Če je le, mogoče, takšno embalažo uporabimo čim večkrat in je ne poskušamo zavreči.

POZOR! Ta tip plastike ne smemo izpostavljati visokim ali nizkim temperaturam. Ftalati, ki se uporabljajo pri nastajanju tega tipa plastike so zelo neobstojni na visokih in nizkih temperaturah. Živila, ki jih shranjujemo v tej plastiki morajo biti obstojna na sobnih temperaturah.

3 PVC / 3 V – polivinilklorid (Polyvinyl chloride) Je tretji najpogostejši sintetični polimer na svetu, na leto ga proizvedemo okoli 40 milijonov ton. Uporablja se za izdelavo cevi, gradbenih konstrukcij, oblačil in obutve. Po nekod se uporablja za izdelavo igrač. Plastika spada med bolj nevarne, saj vsebuje veliko kemikalij, med njimi tudi DEHP in BPA, ki sta dokazana motilca hormonov ter endokrinega sistema. Kemikaliji počasi prehajata v vodo ali okolje. To je zelo zaskrbljujoče, saj se material uporablja za izdelavo vodovodnih cevi in igrač. Pri analizi mikroplastičnih delcev, je ta material predstavljal kar 60% vse mase, ki so jo našli v ribah. Glavni krivec naj bi bilo pranje oblačil, saj vlakna prehajajo v vodo z vsakim pranjem.

4 LDPE / PE LD - polietilen z nizko gostoto (Low-density polyethylene)

Je čista plastika brez nevarnih kemikalij, uporablja se predvsem pri izdelavi plastike za večkratno uporabo. Zaradi čistosti jo pogosto zasledimo tudi pri izdelavi laboratorijske opreme. Embalažo iz te plastike poskusimo uporabiti čim večkrat.

POZOR! Plastika ne prenaša pogrevanja v mikrovalovni pečici, tudi če ima tako navedeno v deklaraciji.

5 PP - polipropilen (Polypropylene)

Je čista plastika brez nevarnih kemikalij, običajno se uporablja za izdelavo plastičnih lončkov, ki so namenjeni shranjevanju zdravil ali otroške hrane.

POZOR! Plastika ne prenaša pogrevanja v mikrovalovni pečici, tudi če ima tako navedeno v deklaraciji.

6 PS - polistiren (Polystyrene)

Plastika se uporablja za izdelavo različnih izdelkov, ki niso namenjeni stiku z živili, saj v vodo spušča rakotvorno snov stiren. Uporablja se tudi pri izdelavi plastičnih igrač. Zelo pozorni moramo biti pri nakupu jogurtov, saj je veliko lončkov narejenih prav iz te plastike! Stiren naj bi v hrano prehajal le ob višjih temperaturah, zato je embalaža za izdelke, ki se hranijo v hladilniku dovoljena. Bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da v Evropi ta tip plastike dovolijo v restavracijah s hitro prehrano.

7 OTHER / O / PC / PLA - Akril, najlon, polikarbonat, poliester in kombinirani plastični materiali Zaradi nekontroliranega porekla, je ta tip plastike najslabša izbira, saj vsebuje celo vrsto nevarnih ter zdravju škodljivih kemikalij.

Posodam, ki imajo na dnu odtisnjeno oznako 7, se raje izognimo. Običajno se iz te plastike izdeluje ovitke za klobase in sire. Zaradi neznanega porekla se plastika težko reciklira, zato predstavlja precejšen del plastičnih odpadkov, kar ima zelo negativen vpliv na okolje.

 

V čem je težava plastike?

Kemično je plastika sestavljena iz ogljikovih, vodikovih ter kisikovih atomov. Surova plastika je zelo nestabilna, krhka in hitro razpade, posebej takrat, če je izpostavljena delovanju bakterij in UV žarkom. Glavna težava je v kemikalijah, ki določajo fizične in kemične lastnosti plastik– ftalati. Toksini tega tipa med razgradnjo plastičnega materiala prehajajo v okolje, pri rastlinah se skladiščijo v celulozi, pri živalih pa v maščobnih celicah. Na ta način kemikalije prehajajo neposredno v prehranjevalno verigo. Sledi ftalatov so našli v ribah, mleku in celo v medu, ta podatek bi moral biti znak za rdeči alarm, saj mehčalce plastike povezujejo s hormonskimi motnjami, neplodnostjo in rakom. Poleg tega dolga doba razgradnje plastičnih materialov resno vpliva na videz pokrajine, neodgovorno ravnanje s plastičnim odpadom pa ogroža živalske vrste.

 

Biološko razgradljiva plastika – mit ali resnica?

V poplavi plastičnih materialov potrošniki postajamo zmedeni, saj vedno več trgovcev in proizvajalcev ponuja izdelke iz biološko razgradljive plastike. Tukaj je treba povedati, da naravna plastika ni nujno biološko razgradljiva, vsekakor pa je njen vpliv na okolje dosti manjši v primerjavi s sintetično plastiko. Razgradljivost plastike ločimo na tri dele.

1. Razgradnja večjih komponent na manjše, do te mere, da postanejo očem nevidni Večina sintetične plastike spada ravno v to skupino. Njeno razgradnjo spodbujajo fizični vplivi, naravne sile, pritiski ter UV svetloba. Plastika se ne razgradi, le razpada na vedno manjše konce. Ta tip je glavni povzročitelj mikroplastike in hkrati glavni onesnaževalec okolja s plastiko.

2. Delna biološka razgradnja, ki zahteva posebne pogoje kompostiranja. To je sintetična plastika, kateri so dodani specializirani encimi, ki se ob določenih pogojih aktivirajo in pospešijo razgradnjo materiala s pomočjo bakterij. Proces lahko poteka le v določenih pogojih, v nasprotnem primeru se plastika razgrajuje pod vplivom UV žarkov in silo.

3. Popolna biološka razgradnja s pomočjo bakterij, ki so prisotne v zemlji. Sem uvrščamo pravo bio plastiko, ki je narejena iz celuloze ali drugih oligosaharidov, zanjo je značilna popolna biološka razgradnja, kar pomeni, da se zadeva razgradi na osnovne elemente - ogljik, dušik in kisik. Za sabo ne pušča strupenih kemikalij ter mikroskopskih delcev mikroplastike.

 

PLASTIKA, KI KONČA V MORJU JE RESNA TEŽAVA - O TEM, KAKO JE PLASTIKA PRIŠLA V NAŠO HRANO IN TELO.

Po mednarodnih podatkih vsako leto v morju konča 8 milijonov ton plastičnih odpadkov. V to maso niso zajete ribiške mreže in vrvi, ki predstavljajo skoraj 80% odpadne plastike v morju. Največji onesnaževalec s plastičnim odpadom so celinske reke iz držav, ki nimajo urejene okoljevarstvene politike. Če bi te države označili na zemljevidu, bi ugotovili, da ves odpad prihaja iz desetih svetovnih rek. Yangtze v Aziji, v morje vsako leto naplavi okoli 333,000 ton kosovnega plastičnega materiala! Ta se nato kopiči v morju in se združuje v velike otoke, ki so vidni iz vesolja, njihovo gibanje spremljamo s sateliti. Nastanejo zaradi gibanja hladnih in toplih tokov. Največji plastični otok se nahaja v Tihem oceanu, velik je kot Francija, Španija in Nemčija skupaj. Govorimo o otoku plavajoče plastike, ki je velik kot polovica ZDA! Po ocenah naj bi tehtal 80 tisoč ton, opazujejo ga že od leta 1990 in eksponentno raste. 40 tisoč ton predstavljajo ribiške mreže, ostala polovica so plastenke, vrečke in plastika za enkratno uporabo. 8% Otoka predstavlja mikropastika. Mogoče se vam bo porajalo vprašanje, zakaj se zadeva ne očisti. Sanacija takšne deponije je skoraj nemogoča, zaradi nenehnega toka se delci plastike konstantno premikajo in drgnejo med sabo, slana voda in vpliv UV svetlobe pa pospešuje nastajanje mikroplastike. Znanstveniki ocenjujejo, da bo postopek čiščenja velikih kosov plastike trajal vsaj pet let, pod pogojem, da se morja takoj nehajo onesnaževati s plastiko. Sanacija škode, ki bo nastala zaradi mikroplastike pa bo nemogoča. Zadnje analize rib so pokazale zaskrbljujoče rezultate, z mikroplastiko je bilo onesnaženih več kot 90% ujetih vrst, med njimi tudi živali, ki jih redno uporabljamo za prehrano ljudi. Podrobne raziskave so pokazale, da ribe, ki vsebujejo mikroplastiko vsebujejo tudi ftalate. Onesnaževanje morij zato ne ogroža le morske živali, ampak tudi življenje na kopnem, predvsem pa naše zdravje. Leta 2018 se je skupina biologov in raziskovalcev podala v najgloblji del planeta, 11 tisoč metrov pod morjem je življenje drugačno in poteka počasi, toda tudi tam so naši plastično nakupovalno vrečko.

Shematski prikaz velikega otoka plastike, ki se nahaja v Tihem oceanu. Razteza se med ZDA in Havaji, otok je tako velik kot polovica ZDA. Vir: https://www.thesun.co.uk/news/5878949/great-pacific-garbage-patch-plastic-dump-growing/

Plastika do koder seže oko. Fotografija iz terena, ki prikazuje enega od desetih velikih plastičnih otokov. Trije so tudi v Jadranskem in Mediteranskem morju. Ali je pogled na takšno morje res tisto, kar si želimo? Vir: https://theurbandeveloper.com/articles/ocean-cleanup-tackles-great-pacific-garbage-patch-take-two

ŽIVALSKE VRSTE, KI SO NAJBOLJ RANLJIVE

Onesnaževanje okolja s plastiko trenutno ogroža 700 vrst, število se vsako leto poveča. Glavni vzroki poginov so zastrupitve s ftalati, ki se v največji meri sproščajo iz mikroplastike. Ta je še posebej nevarna, saj prehaja v prehranjevalno verigo s tem pa tudi v naše telo. V morju se pomeša s planktonom, določen delež planktonskih organizmov jo celo zamenja za hrano, na ta način mikroplastika neposredno prehaja v prehranjevalno verigo. Plastični delci so neprebavljivi, morebitne toksične snovi, kot so ftalati, pa se nalagajo neposredno v maščobno tkivo plenilcev. Prav zato so ribe, ki jih lovimo za hrano pravi biološki paketi plastike. Pregovor: »Vse se vrne.« Drži!

Veliki kosi plastike in plastične vrečke pogosto zaidejo v prebavila živali, nekatere jih zaužijejo namenoma, saj jih zamenjajo za plen, druge pa jih zaužijejo po pomoti, saj je plen blizu plastičnega materiala ali pa je vanj celo zapleten. To povzroča poškodbe prebavil in zelo bolečo smrt. Število živali, ki so poginile zaradi zaužite plastike, presega dva milijona na leto. Med najbolj prizadete sodijo morske želve, kiti in ptice. V tem kontekstu pogosto slišimo, da so te živali neumne, saj vsi vemo, da plastika ni užitna. Takšne trditve lahko pridejo le iz ust nepoznavalcev morske biologije.

Življenje pod vodo poteka drugače, ker je ta gostejša od zraka, živali za premikanje in izolacijo telesa potrebujejo več energije. Tekom evolucije so se naučile s to energijo varčevati, med drugim tudi tako, da za prehranjevanje ne delajo skoraj nič. Tehniko so do popolnosti izpilili vosati kiti in nekatere ribe, ki svoja velika telesa vzdržujejo izključno s precejanjem planktona. Vso delo, ki ga žival pri takšnem načinu prehranjevanja opravi, je vsesavanje in filtriranje vode preko posebnih organov. Sistem je deloval nemoteno, vse do danes, ko poleg hrane v vodi plava tudi neprebavljiva plastika. Da boste posamezne načine prehranjevanja lažje razumeli, sem izpostavila kritične skupine živali ter njihovo obnašanje med hranjenjem.

Morske ptice

Način prehranjevanja, ki so ga razvile morske ptice je edinstven, ker so osvojile nebo, letajo visoko nad vodno gladino, tako se izognejo plenilcem, ki na njih prežijo pod njo. Med preletavanjem skrbno opazujejo gladino, pri čemer jim pomaga oster vid. Glavni plen predstavljajo poškodovane ribe ali jate ribjih mladic. Tekom evolucije, so se njihove oči prilagodile, da zaznajo bleščeče predmete, na primer odboj svetlobe na ribjih luskah. Tehniko uporablja večina morskih ptic, bleščeči delci plastike jim zato povzročajo veliko težav. Ptice običajno opazijo svojo zmoto, a žal je za večino prepozno. Druga prilagoditev, ki je značilna za te živali so kljuni, ki preprečujejo pobeg ujetih živali. Ko je ujet predmet enkrat v kljunu, lahko potuje le še do želodca. Kadar ptica zgrabi raka ali ribo, je ta prilagoditev ključnega pomena, če ribo zamenja s plastičnim pokrovčkom, pa to pomeni pogubo. Plastika, ki pride v prebavila se ne razkroji, manjši delci prebavila zapustijo preko kloake, veliki pa ostanejo v želodcu vse dokler tam ne zmanjka prostora in žival enostavno poči. Smrt je počasna in zelo boleča, prizadete živali včasih postanejo plen večjih plenilcev. Nič hudega sluteč morski pes ali orka poleg ptice požre tudi pest plastike. Po statistiki ima 90% morskih ptic plastiko v prebavilih, najpogosteje so to koščki razpadlih plastenk, vrečk, ribiških vrvic, mrež ter raznih plastičnih pokrovčkov. Na leto naj bi zaradi plastike poginilo milijon morskih ptic!

Ribe

Dejstvo je, da v vseh morskih ribah najdemo sledove mikroplastike, zanimivo pa je, da le v nekaterih vrstah najdemo kosovni plastični odpad. Glavni razlog za ta fenomen so različni načini prehranjevanja med vrstami. Kot smo že omenili, se nekatere vrste hranijo s precejanjem vode. Glavna hrana takšnih rib je plankton, ta je lahko pomešan z mikropastiko ali pa jo že vsebuje. V obeh primerih v ribo vstopi preko hrane. Plenilci mikroplastiko v svoje telo dobijo preko plena, saj se pogosto hranijo z manjšimi ribami, ki se hranijo s planktonom. Morski psi pa velike kose plastike požrejo s plenom, ki jo že vsebuje. Riba, ki je še posebej ogrožena zaradi plastičnega odpada je veliki kitovec (Rhincodon typus). Grožnjo mu predstavljajo predvsem plastične vrečke, ki se pomešajo s planktonom, podobno kot vosati kiti se namreč hrani s precejanjem vode.

Ribja mladica iz družine Pomacentridae ima raztrgan želodec in črevo zaradi delcev mikroplastike. Vir: https://gizmodo.com/young-fish-get-hooked-on-plastic-microbeads-1780412133

Morske želve

Te so posebej občutljive na plastične vrečke, ki prosto plavajo v morju. Razlog za to se skriva v njihovem apetitu po meduzah. Imajo sorazmerno slab vid, zato plastično vrečko v vodi hitro zamenjajo za meduzo. Zanje je značilen edinstven način lova, njihova posebnost pa je mišična stena z velikimi resami, ki pokriva usta in požiralnik. Ko žival vsesa plen, se stena skrči, rese se položijo ob steno požiralnika, zato hrana nemoteno skupaj z vodo pride v želodec. Želodec se razširi, žival nato s posebnimi mišicami skrči želodec, kar povzroči, da se mišična stena v požiralniku napne, rese zato zaprejo pot. Voda zaradi stiskanja želodca mimo res teče nemoteno, trdnim delcem, ki so ostali v želodcu pa rese preprečujejo, da zapustijo želodec. Ta način hranjenja je spadal med zelo učinkovite, vse do danes. Če želva poje plastično vrečko, ta ostane v njenem želodcu, saj jih živali niso sposobne prebaviti. Živali poginejo takrat, ko se želodec dobesedno nasiti s plastiko.

Notranjost želvjega gobca je na prvi pogled videti strašljivo. Velike mesnate rese segajo vse do konca požiralnika in so napete na izredno močno mišico, ki se lahko razteza ali skrči. Tkivo je ključnega pomena pri hranjenju in priča o izredni prilagoditvi te vrste. Vir slike: https://imgur.com/gallery/BcOPu/comment/719889725

Kiti in drugi morski sesalci

Kite ločimo v dve veliki skupini zobati in vosati kiti. Zobati kiti so plenilci, sem prištevamo različne vrste delfinov, ork, kljunatih kitov in kitov glavačev. Te vrste večino svoje plastike zaužijejo preko plena. Pripadajo veliki skupini, ki jo imenujemo morski sesalci. Sem spadajo tudi tjulnji, morske krave, mroži in uhati tjulnji, pravimo jim tudi plavutonožci, zanje pa je značilno, da nekaj časa preživijo na kopnem. Te živali so izredno občutljive na ostanke ribiških mrež ter najlonskih ribiških vrvic. Zaradi radovedne narave se hitro zapletejo, tako postanejo lahek plen za ostale plenilce ali pa poginejo od lakote. V prebavilih morskih levov in drugih tjulnjev pogosto najdemo plastično embalažo, kot so na primer plastične vrečke, pokrovčki itd. Živali jih najbrž zaužijejo preko plena, pogosto preko rib in ptic.

Med vsemi morskimi sesalci, pa so najbolj na udaru vosati kiti. Ločimo jih v tri družine, sivi kiti, brazdasti kiti in gladki kiti. Te živali so največje živali na planetu, odrasel sinji kit (Balaenoptera musculus) lahko zraste do 33 metrov, te orjaške živali se hranijo s precejanjem planktona. Najbolj občutljiv je kit grbavec (Megaptera novaeangliae), ki spada med prehranske oportuniste, kar pomeni, da se hrani tako s planktonom, kot tudi z majhnimi ribami. Med lovom pogosto zajame tudi koščke majhne plastike ter plastične vrečke. V enem iz med kitov so našli kar 40 kilogramov plastike, znanstveniki, ki so odkritje preučevali, so si enotni, da je žival poginila zaradi plastike v prebavilih. Prehranjevanje brazdastih kitov razdelimo v dve fazi, prva je vsesavanje vode skozi odprta usta, pri čemer se grlo kita močno razširi, na ta način vase spravi ogromne količine vode. V drugi fazi kit grlo stisne in potisne vodo skozi zaprta usta, pravimo, da jo precedi skozi vosi – posebne rese, ki mu izraščajo na zgornji čeljusti. Z jezikom nato osmuka notranjo stran vosi in vsebino pogoltne. Vosi so zelo goste, zato ujamejo tudi zelo majhne delce mikroplastike, zaradi same velikosti kitov to ni velika težava, saj se majhni delčki izločijo z blatom. Problemi nastanejo takrat, ko kiti poleg jate rib ali krila zajamejo tudi plastične vrečke.

NAMESTO ZAKLJUČKA – NASVETI ZA ZMANJŠANJE PLASTIČNEGA OPDADA V VAŠEM GOSPODINJSTVU

1. Pri nakupu živil dajte prednost tistim, ki so pakirana v steklo, aluminij ali papir.

2. Če je le mogoče izberite živila, ki niso pakirana

3. S sabo vedno imejte svojo vrečko, tudi takrat, ko greste po sadje in zelenjavo. Številne trgovine počasi uveljavljajo prozorne vrečke iz najlona, ki so namenjene večkratni uporabi pri nakupu sadja in zelenjave.

4. Pri prodajalcu mesa, klobas ali sira, se pozanimajte, ali lahko s sabo prinesete svojo embalažo, ki je namenjena večkratni uporabi. Številne trgovine po Sloveniji so to možnost že uvedle.

5. Preden odvržete plastično embalažo v zabojnik, jo temeljito umijte, s tem boste omogočili recikliranje materiala.

6. Perilo operite le, ko imate poln stroj, pranje perila je eden iz med glavnih povzročiteljev mikroplastike.

7. Zmanjšajte uporabo plastike, ki je namenjena enkratni uporabi. Vodo si na primer prinesite s sabo v zato namenjeni steklenici.

8. Za piknike in praznovanja uporabite papirnate krožnike in biološko razgradljiv pribor. Na voljo so tudi leseni pribori, še bolje pa je, da se uporabi pribora za enkratno uporabo izognete, če je le mogoče.

9. Ko boste naslednjič v naravi opazili plastenko ali kakšen drugi kos plastike, jo poberite in odvrzite v primeren zabojnik.

10. Ne pozabite, velike spremembe se začnejo z majhnimi stvarmi. Če v trgovino s sabo prinesete svojo vrečko, vas ne stane nič, okolju pa ste naredili veliko dobrega.

 

Če vam je članek všeč, potem me lahko podprete tako, da mi častite kavo. Plačilo ni pogoj za obisk bloga, vsekakor pa bom vsake podpore zelo vesela. https://www.buymeacoffee.com/alfainbetta

Tjaša Kotnik.