S sadjem in zelenjavo lahko ribam popestrimo jedilnik.

SADJE, ZELENJAVA IN ZELIŠČA V PREHRANI AKVARIJSKIH RIB

 

Ob naslovu tega članka, se bo večina akvaristov vprašala, zakaj bi ribam hranili sadje, zelenjavo ali zelišča. Odgovor je preprost, zato ker želimo živalim v ujetništvu ponuditi čimbolj naravno ter raznoliko prehrano, podobno tisti ki jo uživajo v naravnem okolju. Izkušeni akvaristi ribam pogosto ponudijo živo hrano v obliki ličink ter rakcev, tako ribam zagotovijo naraven način prehranjevanja, pogosto pa pozabijo na rastlinski del obroka. Rastlinska hrane se od hrane živalskega izvora razlikujejo predvsem po vsebnosti ogljikovih hidratov ter beljakovin. Večina organizmov, ki jih gojimo v akvarijih spada med vsejede živali, kar pomeni, da njihov jedilnik sestavlja hrana rastlinskega in živalskega izvora. Takšne živali strokovno imenujemo vsejedi oziroma omnivori. Predstavljajo najbolj prilagodljivo skupino živali na planetu, saj pri izbiri hrane niso izbirčni in se zadovoljijo s tistim kar je trenutno na voljo. Večina vsejedih rib se v naravi hrani predvsem z hrano rastlinskega izvora, ki jo predstavljajo različne vrste plodov ter prerast. Prerast je mešanica bakterij, alg in mikrooganizmov, ki obrašča odmrlo listje, veje ter kamenje v vodnih ekosistemih. Živali ki se prehranjujejo s prerastom imenujemo limnovori in imajo posebej zato oblikovan ustni aparat za strganje. Vsejedi ob priložnosti posežejo tudi po mesni hrani ki jo pretežno sestavljajo ličinke žuželk ter različne vrste rakov, nekateri vsejedi so tudi mrhovinarji in bodo z veseljem pospravili trupla mrtvih živali. Njihova prehrana je torej zelo raznolika in prav je da za raznolikost poskrbimo tudi na domačem jedilniku.

 

Žal ima večina akvaristov premalo znanja s področja prehrane rib in preprosto zaupajo proizvajalcem ribje hrane, ki kot glavno sestavino uporabljajo predvsem mešanico ribje ter pšenične moke. Take hrane običajno vsebujejo približno 50 do 60 % beljakovin. Takšna sestava je bolj primerna za mesojede živali, prevelika količina beljakovin v prehrani vsejedih in rastlinojedih živali namreč vodi v odpoved ledvic, napihnjenost in zaprtost črevesa. Pogosto se zgodi, da vsejede ali rastlinojede živali zaradi, pomanjkanja rastlinske hrane začnejo napadati akvarijske rastline, saj jim le te predstavljajo edini vir rastlinske hrane v akvariju. Takšno obžiranje najlažje preprečimo tako, da ribam kot alternativni obrok ponudimo poparjeno zelenjavo ali sveže sadje. Za izboljšanje imunskega sistema lahko k hrani dodamo zelišča. Moč zelišč je pri ljudeh dobro poznana, vedno bolj pa njihove pozitivne učinke odkrivamo tudi na živalih. Znanstveniki potrjujejo, da nekatere zeli pri uporabi v akvakulturi na ribe delujejo podobno kot hormoni in antibiotiki. Običajno te raziskave potekajo na ribah, ki so gojene za prehrano ljudi, glavni cilj je zagotoviti bolj zdravo hrano, ki je prirejena brez uporabe antibiotikov, barvil in hormonov. V te namene se uporablja predvsem tradicionalna zelišča, ki jih poznamo tudi pri nas, rezultati raziskav pa so zanimivi tudi za akvariste, saj odpirajo nove možnosti uporabe zelišč na okrasnih ribah.

 

Uporaba sadja in zelenjave je vezana predvsem na akvaristiko. Vedno večji poudarek je na naravni prehrani rib, oziroma uporaba hrane, ki čimbolj spominja na tisto ki jo ribe zaužijejo v naravi. Večina okrasnih rib se v naravnem okolju prehranjuje s plodovi ki z bližnjih dreves padejo v vodo, zato je različne plodove smiselno vključiti tudi v prehrano doma. Hranjenje rib s sadjem in zelenjavo pa nima pozitivnega vpliva le na dobro počutje ter zdravje živali, ampak vpliva tudi na nižje stroške hranjenja. Veliko zelišč lahko naberemo kar na dvorišču ali med sprehodom po gozdu. Tisti dan, ko ribam ponudimo košček sadja ali zelenjave nam ni potrebno dodatno hraniti, saj jim to zadostuje kot obrok. Zato na ta način tudi privarčujemo. Večina akvaristov poskusi z zelenjavo kot so bučke ali kumare, ampak ko opazijo da ribe ne pokažejo zanimanja za tak, obrok enostavno obupajo.

Razumeti moramo, da so ribe živa bitja in tudi one imajo svoje navade ter razvade, zato se nekatere živali zelo težko privadijo na novo obliko hrane, posebej če so hranjene izključno z industrijsko hrano. Rastlinojedi kot so lisičke, rogatci, praskači in somi oklepničarji se bodo na hrano rastlinskega izvora prej navadili v primerjavi z ostalimi ribami.

Največ preglavic pa nam bodo povzročale mesojede ribe. Te bomo zelo težko prepričali da bi se hranile z hrano rastlinskega izvora, pri njih pozitivne učinke zelišč izkoriščamo na drugačen način. Zavedati se moramo, da mesojeda riba nikoli ne bo pojedla vejico timijana ali strok česna, lahko pa smo prepričani, da bo te rastline pojedel njen plen, na primer deževnik ali čriček. Na ta način mesojede živali različnih vrst že tisočletja uživajo rastlinsko hrano, ki se nahaja v prebavilih rastlinojedih živali. Ribe svoj plen pogoltnejo brez žvečenja, kar pomeni da ga zaužijejo z vso drobovino ter vsebino želodca. Če živali, ki jih uporabljamo za hrano uro ali dve pred hranjenjem nahranimo z česnom ali drugimi zelišči bo ostal neprebavljen v prebavilih, kar pomeni, da ga bo zaužil ter izkoristil plenilec. V naravi je lep primer tega pojava morski plankton, ki se hrani z enoceličnimi algami. Če te rakce pogledamo pod mikroskopom bomo opazili njihova zeleno obarvana prebavila polna alg. Te živali predstavljajo hrano manjšim ribam, manjše ribe pa so hrana večjim. Alge vsebujejo zelo visoke vsebnosti omega 3 in omega 6 maščobnih kislin. Te so zelo pomembne za pravilno delovanje organizma, njihova glavna značilnost je, da se nalagajo neposredno v tkivo živali. Ker rastlinski plankton predstavlja glavno hrano nevretenčarjem, imajo raki in školjke zelo veliko vsebnost omega 3 in omega 6 maščobnih kislin. Koncentracijo hranil lahko dokažemo z laboratorijskimi testi, dokazano je, da imajo ribe, ki so pri dnu prehranjevalne verige in se hranijo neposredno s planktonom več omega 3 in omega 6 maščobnih kislin v primerjavi z mesojedimi, saj alge mesojedim ribam ne predstavljajo hrano, kljub temu pa alge zaužijejo preko rib, zato je vsebnost esencialnih maščobnih kislin v plenilcih odvisna od tega, koliko s planktonom bogatega plena pojedo.

Vodna bolha (Daphnia pulex), ki ima prebavila nasičena z algami, na fotografiji se lepo vidi preprosto črevo, ki je svetlozeleno zaradi nasičenosti z zelenimi algami ki vsebujejo veliko esencialnih maščobnih kislin. Z zeleno vodo hranjene vodne bolhe so dobra hrana za akvarijske ribe, z njimi zagotovimo potrebo po omega 3 in omega 6 maščobnih kislinah. Vir: Jan Parmentier and Wim van Egmond 1999 (http://www.microscopy-uk.org.uk/mag/indexmag.html?http://www.microscopy-uk.org.uk/mag/artjun99/wflea.html)

V akvaristični praksi izkoriščamo zelo podoben princip, le da malo bolj manipuliramo. Živali, ki jih gojimo za živo hrano dobro nahranimo z želenim zeliščem preden jih ponudimo kot hrano. V ta namen uporabljamo pestro izbiro zeli, sadja in zelenjave. Zelišča uporabljamo predvsem kot zdravila in za krepitev imunskega sistema. V ta namen uporabimo različne vsejede nevretenčarje kot so na primer deževniki, črički in enhitreje. Ta metoda je zelo uporabna takrat, kadar želimo zdravilne učinke rastlin izkoriščati na mesojedih ribah. Raziskave na postrvih namreč potrjujejo, da je učinkovitost česna popolnoma enaka kadar so bile ribe hranjene s česnovim granulatom in kadar so dobivale živo hrano ki je uživala česnov granulat. V obeh skupinah so opazili boljšo imunsko odzivnost ter manjšo možnost za pojav bakterijskih okužb. Moč zelišč je človeku poznana že dolgo časa, a smo nanjo malo pozabili zaradi tehnološkega napredka, kljub temu pa je ne gre zanemarjati. Zeliščarstvo ni znanost ki je privlečena za lase, rastline vsebujejo veliko zdravilnih učinkovin kot so vitamini, fenoli, antioksidanti in eterična olja. Veliko zdravil še danes izdelujejo iz izvlečkov rastlin kot sta trpotec (Plantago sp.) in vrba ki jo uporabljajo za izdelavo snovi salicin, ta je glavna sestavina aspirina. Stari rek pravi, da za vsako bolezen rož'ca raste, le najti jo je treba.

Enhitreje ki so hranjene s česnovim granulatom.

HRANA RASTLINSKEGA IZVORA IN NJENE LASTNOSTI

 

Rastlinska hrana je po vsebnosti hranilnih snovi malo drugačna od hrane živalskega izvora. Vsebuje veliko več ogljikovih hidratov, več vode, več surove vlaknine, manj maščob in manj beljakovin. Ogljikovi hidrati so sestavljeni predvsem iz oligosaharidov ter kompleksnih sladkorjev, ki jih povezujejo zelo močne kemijske vezi. Ti sladkorji rastlinam dajejo ogrodje, podobno kot kosti pri živalih. Takšne molekule je zelo težko razbiti in jih izkoriščati za hrano. Kljub temu obstaja zelo veliko živali ki rastline izkoriščajo kot primarni ali sekundarni vir hrane. Rastlinojedi so se na ta način hrane prilagodili in razvili drugačne anatomske značilnosti kot mesojedi. Poleg specifičnih ustnih aparatov ter zobovja so največja posebnost rastlinojedih živali njihova prebavila. Glavi razlog za te anatomske razlike je vsebnost celuloze v rastlinski hrani. Celuloza je kompleksen ogljikov hidrat, ki ga najdemo v celični steni rastlin, največjo vsebnost imajo listi in stebla. Njena lastnost je, da je živali ne morejo prebaviti. Ko govorimo o vsebnosti ogljikovih hidratov v rastlinski hrani največji delež predstavlja prav celuloza, pektin in oligosaharidi. Rastline vsebujejo zelo malo fruktoze, saharoze ter ostalih enostavnih sladkorjev, ki služijo kot neposredni vir energije. Največkrat jih vsebujejo plodovi. Ti ogljikovi hidrati lahko predstavljajo težavo v akvariju, saj jih izkoriščajo ogljikove bakterije, porast teh bakterij pa lahko povzroči motnost vode, ki je posledica cvetenja teh bakterij. Takšno cvetenje, lahko povzroči porušitev akvarijskega sistema, zato moramo biti pri hranjenju z sadjem in zelenjavo previdni. Poskrbimo da naš akvarij poganja dovolj zmogljiv biološko stabilen filter, ki prenese občasne obremenitve z organskimi spojinami, istočasno pa moramo poskrbeti, da ostanke hrane pravočasno pobiramo iz vode.

Razmerja hranilnih snovi pri mesni in rastlinski hrani. Shema je simbolična in nam da le osnovni vpogled v sestavo teh dveh živil. Za bolj natančen rezultat bi morali primerjati točno določeno vrsto sadja ali zelenjave z točno določeno vrsto mesa. Nekatere vrste stročnic lahko namreč vsebujejo več beljakovin kot meso, kar ni običajno za hrano rastlinskega izvora, kljub temu lahko potegnemo črto in zaključimo, da hrana rastlinskega izvora vsebuje več vode in ogljikovih hidratov. V lepem kosu mesa brez vezivnega tkiva je vsebnost ogljikovih hidratov skoraj nič, med tem ko jih jabolko vsebuje 14 %. Meso vsebuje 75% vode, jabolko pa sestavlja kar 84% vode. Najmanj vode vsebujejo stročnice ter žita, ti plodovi so bogati z beljakovinam ter ogljikovimi hidrati. Vsebnost maščobe v rastlinski hrani je odvisna predvsem od olj ter rastlinskih voskov ki služijo za zaščito pred zunanjimi vplivi. To niso prave maščobe, zato pravimo, da je vsebnost maščob v hrani rastlinskega izvora 0%, kljub temu, da nam rezultati prehrambnih analiz običajno pokažejo med 2 in 4 % maščob.

Celuloza je glavni gradnik rastlinskih celičnih sten. To je ogljikov hidrat, ki ga živali ne morejo prebaviti, saj so kemijske vezi premočne, da bi jih lahko razgradili preprosti prebavni encimi. Prav zato so rastlinojede vrste razvile specifični odnos med mikroorganizmi, saj so razgradnje kompleksnih ogljikovih hidratov kot so celuloze, oligosaharidi in pektini sposobni le oni. Na splošno ta bitja imenujemo prebavne bakterije, najdemo pa jih v prebavilih rastlinojedih ter vsejedih živali. Bolj kot je žival specializirana za rastlinsko hrano, bolj kompleksna so njena prebavila. Pri kopenskih rastlinojedih opazimo, da so prebavila nekaterih povečana in pri določenih vrstah predstavljajo več kot polovico drobovine živali. Takšna prebavila so pravi miniaturni ekosistemi ki lahko gostijo velike količine bakterij ter ostalih mikroorganizmov, ki jim pomagajo pri razgradnji ter prebavi celuloze. Načeloma imajo rastlinojedi zelo dolgo tanko črevo, podobne anatomske značilnosti pa opazimo tudi pri ribah. O bakterijskih kulturah, ki ribam pomagajo pri razgradnji celuloze vemo zelo malo. Večina teh bakterij spada v rod mikoplazem, to so zelo slabo raziskane bakterije, saj je njihovo gojenje v laboratoriju izredno težko. Njihova značilnost je, da nimajo celične stene. Takšne bakterije so zelo odporne na tradicionalne antibiotike in hitro razvijejo rezistenco na zdravila. Trenutno so to najmanjša enocelična bitja ki jih poznamo, večino teh bakterij je parazitskih in povzročajo različna obolenja, ribja prebavila pa naseljujejo predvsem mikoplazme iz skupine saprotrofov, ki razkrajajo različne oblike organskega materiala. Po anatomskih značilnostih prebavil lahko sklepamo, da imajo te zelo pomembno vlogo pri vsejedih ter rastlinojedih vrstah, saj so prebavila teh živali daljša od mesojedih. Daljše črevo pomeni večjo površino in prostor kjer bakterije ki razgrajujejo kompleksne ogljikove hidrate lahko živijo. Funkcija teh mikroorganizmov pa ni samo prebava celuloze, ampak vpliva tudi na pravilno delovanje imunskega sistema, ribe z dobro razvito črevesno floro imajo manjše možnosti da zbolijo in lažje prenašajo stres ter druge negativne vplive iz okolja. Rastlinojede ter vsejede ribe, bi morale zaužiti več surovih vlaknin, kot jih vsebuje povprečna ribja hrana, prav zato je dodatek zelenjave nujen vsaj enkrat na teden. Glede na to, koliko rastlinske hrane so ribe sposobne zaužiti jih ločimo v naslednje skupine:

 

1. RASTLINOJEDI, v to skupino štejemo živali ki se prehranjujejo izključno z hrano rastlinskega izvora, na primer ostrižnik Chindongo demasoni. Rastlinojede ribe so zelo občutljive na beljakovine živalskega izvora, zato je priporočljivo, da jih hranimo izključno z rastlinsko hrano na osnovi spiruline ter listnate zelenjave.

2. LIMNOVORI, v to skupino sodijo ribe, ki se prehranjujejo s prerastom. Prerast sestavljajo alge, mikroorganizmi ter rastlinski material, ki preraste korenine in kamenje v vodnem okolju. Med tem organskim materialom se pogosto zaredijo tudi ličinke različnih žuželk in rakci. Živali ki se hranijo s takšno hrano imajo posebej za to oblikovan ustni aparat ki je namenjen strganju. Tipična riba iz te skupine je Sewellia lineolata. Živali ki se hranijo na ta način potrebujejo pretežno rastlinsko hrano istočasno pa jim moramo občasno ponuditi tudi hrano živalskega izvora v obliki ličink ali rakcev. V akvariju običajno te ribe hranimo tako, da na kos kamenja ali lesa nanesemo mešanico artemije in spiruline, počakamo da se posuši in kamen damo v akvarij. Tako pripravljen kamen imenujemo hranilni kamen in spodbuja naraven način prehranjevanja limnovornih rib.

Anatomske značilnosti limnovora in njegov način prehranjevanja. Na fotografiji je ploščata činklja ki pripada vrsti Sewellia lineolata. Majna usta so prilagojena strganju prerasta ter alg iz trdih površin, ploščato telo ji omogoča, da se trdno prime podlage na kateri se hrani. Podobne anatomske značilnosti opazimo tudi pri rogatcih. V skupino limnovornih rib pa spadajo tudi številni afriški ostrižniki iz jezera Malawi, pri teh je telo ostalo normalne oblike, spremenil pa se je le ustni aparat ki ima strgalo.

3. VSEJEDI S POUDARKOM NA RASTLINSKI HRANI, v to skupino spada zelo veliko akvarijskih rib. To so živali ki imajo prebavila ter ustne aparate prilagojene rastlinski hrani, a radi posežejo po mesni hrani v obliki mrhovine, rakcev ali manjših rib. Med akvarijskimi prebivalci so znane številne vrste, med njimi tudi lisičke. Te ribe potrebujejo hrano rastlinskega izvora, istočasno pa jim moramo zagotoviti dostop do živalskih beljakovin. Vsebnost hranil živalskega izvora v obroku naj bo manjša od 40 %.

4. VSEJEDI S POUDARKOM NA MESNI HRANI, največ predstavnikov iz te skupine spada med some in somiče. To so zelo prilagodljive živali, ki imajo telo značilno za lovce z velikim želodcem ki deluje kot skladišče. Večina predstavnikov je odličnih plenilcev, ki lahko ujamejo žival ki je večja od njih. Istočasno pa se ne bodo branili rastlinske hrane ki je v okolici. Poleg somov v to skupino spadajo različni predstavniki karacinidov, ki so specializirani na lov majhnih rakcev, tudi te živali posežejo po rastlinski hrani. Običajno so klasične ribje hrane prilagojene točno tej skupini in vsebujejo nekje med 50 in 60 % beljakovin. Najbolj znani predstavniki so neonke, svetlikavci, oklepni somiči in somi.

5. MESOJEDI, so zelo velika skupina v katero štejemo plenilce in mrhovinarje. Mrhovinarji se hranijo z odmrlimi živalskimi trupli, predvsem z poginulimi ribami, ptiči, sesalci in dvoživkami. Med ribami je zelo malo živali ki se hranijo samo z mrhovino kljub temu je tipični predstavnik evropski som, ki je istočasno tudi odlični lovec. Plenilce lahko razvrstimo v več skupin, ločimo tiste ki se prehranjujejo z drugimi ribami in tiste ki lovijo ličinke žuželk ter ostale nevretenčarje. Prave mesojede ribe imajo močne gobce z ostrimi stožčastimi zobmi, njihovi želodci so veliki, črevo pa je tanko in kratko. Zelo veliko mesojedih rib se hrani z drugimi ribami, pravimo jim piscivori (pisci = riba), to moramo upoštevati tudi pri hranjenju v akvariju. Najpogostejša napaka pri hranjenju mesojedcev je ta, da jih hranimo z mesom sesalcev ali ptic.

6. PLANKTOVORI so skupina ki je razširjena predvsem v morju. To so živali ki se prehranjujejo s precejanjem planktona, sem spada tudi največja riba na svetu, morski pes, orjaški kitovec. Planktovori imajo posebej zato oblikovane ustne aparate za precejanje vode, usta so polna resic na katere se ujamejo mikroorganizmi, enocelične alge ter ličinke nevretenčarjev. Tudi večina ribjih mladic sodi v to skupino, saj jim prvo hrano predstavljajo mikroorganizmi ter plankton. Med akvarijskimi ribami bi lahko za tipičnega planktovora prištevali nekatere vrste bojnih ribic, ki se prehranjujejo s kiklopi, kotačniki ter ostalimi majhnimi rakci.

 

Ribe so med sabo zelo raznolike, vsaka vrsta ima svoje zunanje značilnosti ter navade. Največ o prehrani rib izvemo če izpostavimo njene anatomske značilnosti gobca, zob ter prebavil. Pri tem pa upoštevamo obliko zob, ust ter dolžino črevesa. Usta rastlinojedov so majhna in specializirana za strganje, cefranje ali grizenje rastlin. Vsejedi, ki se hranijo z majhnimi nevretenčarji imajo usta ki so majhna in delujejo kot pinceta, tipična usta takšnega vsejeda je gobec navadne listarke (skalarka). Gobci mesojedcev so močni in polni ostrih zob, ki so potrebni za trganje mesa, takšen gobec ima piraja. Želodec je pri rastlinojedih ozek in tanek, črevo pa je dolgo in nagubano, največji del bakterijske razgradnje poteka v zadnjem delu črevesa, ki mu pravimo kolon, zato je ta pri rastlinojedih zelo dolg. Mesojede ribe imajo velike in močne želodce, črevo in kolon pa sta zelo kratka.

Enostavna shema prebavil glede na način prehranjevanja. a.) MESOJED, šarenka (Oncorhynchus mykiss). b.) VSEJED S POUDARKOM NA MESO, som (Silurus glanis). c.) VSEJED S POUDARKOM NA RASTLINAH, krap (Cyprinus carpio) d.) PLANKTOVOR, mlečnica (Chanos chanos). Vir: Food and Agriculture Organization, Aquaculture development and coordination programme. Fish feed technology. http://www.fao.org/docrep/x5738e/x5738e02.htm (27. 9. 2017)

Slika prikazuje shemo prebavil štirih različnih vrst, ki so po načinu prehranjevanja med sabo različne. Anatomske značilnosti prebavil nam veliko povedo o prehrani živali. Mesojede vrste imajo velike z mišicami obdane želodce in kratko črevo. Velik želodec služi kot skladišče, saj ribe pogoltnejo celi plen, običajno je ta veliko večji od ribe, zato je velik in raztegljiv želodec še kako dobrodošel. Prebava mesa in maščob poteka preko encimov, ki jih izločajo žleze v želodcu in črevesju. Večina prebave se zgodi v zgornjem delu prebavnih poti. Meso sestavljajo pretežno beljakovine in maščobe, težje prebavljivih snovi, kot so surove vlaknine je zelo malo. Običajno surovo vlaknino predstavljajo kosti in oklepi nevretenčarjev. Bakterijska razgradnja snovi poteka v kolonu, ampak je zanemarljiva. Organizem mesojeda je narejen tako, da hrana čimprej zapusti telo, saj gnitje mesa v organizem sprošča številne strupene snovi. Pri rastlinojedih vrstah so želodci manjši, črevo pa je daljše, razlog za to je vsebnost celuloze v celičnih stenah rastlin. Večina prebave poteka v črevesu ter kolonu s pomočjo črevesnih bakterij, ki so naseljene v črevesu živali. Te potrebujejo veliko površino, zato so prebavila rastlinojedov daljša. Hrana rastlinskega izvora se v organizmu zadržuje daljši čas kot hrana živalskega izvora, saj za prebavo potrebuje več časa in energije, predvsem pa pomoč koristnih bakterij. Zelo posebna oblika prebavil pa se pojavlja pri živalih, ki se hranijo s planktonom. Iz biološke perspektive je plankton mešanica različnih vrst alg, mikroorganizmov ter ličink nevretenčarjev. Takšna hrana je na kemijski ravni sestavljena iz različnih hranilnih snovi, vsebuje tako beljakovine in maščobe, kot tudi hitin in celulozo. Takšna hrana zahteva posebno prilagoditev, zato pri teh živalih opazimo anatomske značilnosti rastlinojedov ter mesojedcev. Planktovori imajo dokaj velike želodce ki služijo kot skladišče, črevo pa je tanko, nagubano in dolgo. Takšna prebavila služijo prebavi hitina, ki je glavni gradnik oklepov pri nevretenčarjih. Pri planktovorih se hitin prebavlja kot celuloza saj predstavlja glavni vir sladkorja, kar pomeni, da prebava poteka v črevesu s pomočjo bakterij.

 

VIRI RASTLINSKE HRANE

V naravi ribe izkoriščajo različne vire rastlinske hrane, največkrat jih opazimo pri obžiranju zelenja ki raste ob rečnem bregu, obstajajo pa tudi takšne ki jedo alge s trdih površin ali plodove ki padejo iz bližnjih dreves. Znano je, da se s plodovi v primerih pomanjkanja hrane prehranjujejo celo piraje, ki so med ljudmi poznane kot izključno mesojede ribe. V akvariju običajno ribam ponudimo različne vrste listnate zelenjave, ki jo poparimo, zelo vesele pa bodo tudi sadja ter zelišč. Botanično gledano je sadje plod, kar pomeni, da tudi kumare, paprika ter bučke spadajo med sadje. Priprava rastlinske hrane za akvarijske ribe je različna in jo je potrebno prilagoditi posamezni vrsti. Rastlinojede živali bodo z veseljem grizljale večje kose, med tem ko moramo vsejedim ribam, ponuditi manjše koščke, saj jim rezine ki ležijo na tleh niso zanimive. Mesojedim ribam je rastlinske obroke najbolje postreči preko žive hrane. V nadaljevanju pa si poglejmo kaj vse lahko ponudimo akvarijskim ribam, ter kako to pripravimo.

 

SADJE

Presenetljivo veliko akvarijskih rib se v naravi hrani predvsem s sadjem, zato je dodatek sadja zelo pomemben za njihovo prebavo ter dolgoživost. Na žalost pa to ve zelo malo akvaristov. Največ sadjejedih rib izhaja iz območij tropskega deževnega gozda, kar je logično, saj so drevesa blizu reke in zato plodovi padajo v vodo. Ribe, ki živijo na območjih na območjih afriških jezer, sadja skoraj ne poznajo, prilagojene so na strganje alg ter cefranje rastlin, zato je bolje da jih hranimo z listnato zelenjavo. Najbolj znani sadjejedi vrsti ki se pojavljata v akvarijih sta diskus in rilčkasta činklja. Uporabimo lahko različne vrste sadja, najbolj primerne pa so naslednje.

 

ANANAS

Zaradi velike vsebnosti sladkorja in tekočine, z njim hranimo le občasno, saj bi v nasprotnem primeru lahko poslabšal kakovost akvarijske vode. Vsebuje bromelain, ki je mešanica treh encimov ki pomagajo pri razgradnji beljakovin. Prav zato lahko ananas uporabljamo kot preventivo, ki preprečuje zamaščenost rib, bolezen ki se pojavlja pri živalih ki pojedo preveč beljakovinske hrane. Vedno uporabljamo sveži ananas, nikoli ne posegamo po vloženem, saj ima dodan sladkor, poleg tega pa je iz njega izginilo večino vitaminov ter bromelaina. Rezino pripravimo tako, da jo dobro zavito v kuhinjski krpi nekaj časa pustimo, tako se iz njega izloči voda, osušeno rezino postrežemo ribam. Če živali rezine niso pojedle v štirih urah jo odstranimo.

BANANE

Banane so zelo priljubljena hrana rilčkastih činkelj, oklepnih somičev in skalark. Tudi druge ribe jih sprejmejo, ko se navadijo na okus. So dober naravni vir kalija, vlaknin in ogljikovih hidratov. Ni jih potrebno toplotno obdelati, hranimo pa jih v manjših količinah, saj se hitro razgradijo ter pokvarijo kakovost vode. Njihova slaba lastnost je da v vodi ne potonejo, zato jih moramo nekako prisiliti, da se potopijo. Običajno si pomagamo tako da jih obtežimo s kakšnim kamnom ali drugim predmetom ki potone. Zelo pomaga če jih na ta predmet privežemo s pomočjo elastike.

Košček banane ki je z elastiko pritrjen na keramični obroč je zelo priljubljena poslastica oklepnih somičev.

BOROVNICE

Uporabljamo kot sadje ali zdravilo, zaradi velike vsebnosti antocianov so odlično zdravilo proti stresu. Ribe lahko hranimo tako s svežimi kot posušenimi borovnicami. Posušeno listje lahko uporabljamo za zbijanje pH vode ali dekoracijo saj vsebuje veliko čreslovin.

BRESKVE in NEKTARINE

Breskve in nektarine so sadje v katerem bodo uživali predvsem oklepni somiči in lisičke. Vsebujejo ksantofile in vitamin C. Ksantofili so rumena barvila, ki rastlinske celice varujejo pred sončno svetlobo, pri ribah pa spodbujajo intenzivnost barv, predvsem rdečih in rumenih tonov. Vitamin C ima zelo pomembno vlogo pri delovanju imunskega sistema. Breskve vsebujejo tudi veliko surove vlaknine, zato spodbujajo pravilno delovanje črevesa. Ponudimo surove krhlje, ali pa koščico, na kateri je še ostalo nekaj mesa. Poleg vitaminov to sadje vsebuje tudi selen, magnezij in cink.

CITRUSI (POMARANČE, MANDARINE, GRENIVKE, LIMONE)

So dober vir vitaminov, predvsem vitamina C, ribam hranimo le celice, kar pomeni, da moramo kožico odstraniti. Olupki vsebujejo veliko fenolov, ki so dobri antioksidanti in jih v humani medicini uporabljajo za alternativno zdravljenje raka, astme in drugih bolezni. V akvaristiki olupki pomaranč pomagajo odpraviti neješčnost, ki se pogosto pojavi pri ribah ulovljenih v naravi. Kar nekaj uvoznikov z uporabo pomarančnega olupka močno zmanjša število poginulih rib v času karantene. Olupki niso namenjeni hrani, ampak jih enostavno vržemo v akvarij. Vedno uporabimo le ekološko pridelane pomaranče, ki niso obdelane z konzervansi in škropivi. Olupek pa zamenjamo vsak dan, takšno terapijo ponavljamo približno 14 dni, nato pa naredimo malo premora in ponovimo če je potrebno.

ČEŠNJE

Češnje obožujejo predvsem diskusi, vsebujejo antocianine. To so rastlinska barvila, ki skupaj z vitaminom C in cinkom celice ščitijo pred oksidativnim stresom ter tako preprečujejo rakava obolenja ter prehitro staranje. Poleg vitamina C vsebujejo tudi folno kislino, ki je pomemnba za pravilno delovanje živčevja. V tem sadju bodo uživali predvsem diskusi in živorodke.

HRUŠKE

Hruške so po funkciji zelo podobne jabolkom, le da vsebujejo sklereide, to so celice z močno odebeljeno celično steno, ki je sestavljena predvsem iz pektina, celuloze in lignina. To so tiste drobne trde »drobtine«, ki jih občutimo med zobmi takrat ko jemo hruško. Te celice v črevesu delujejo kot eden iz med najboljših naravnih prebiotikov ter predstavljajo vir hranil za koristne črevesne bakterije.

JABOLKA

Jabolka so dober vir pektina, ki v črevesu opravlja funkcijo prebiotika. Poleg teh lastnosti vsebuje veliko vitaminov. Na področju humane medicine se jabolko kaže kot zanimivo sadje ki bi lahko pomagalo pri zdravljenju različnih kroničnih boleni, raziskave potrjujejo da vsebuje veliko fenolov in flavonoidov, ki preprečujejo rakava obolenja. Tartarinske kisline zavirajo nastanek škodljivih presnov in izločajo težke kovine iz telesa. To sadje obožujejo somi oklepničarji ter živorodke.

Pikasti oklepničar strga jabolko. Zaradi visoke vsebnosti sladkorja moramo biti pri hranjenju z jabolkom previdni, saj nam lahko pokvari kakovost vode. Temu se izognemo z dovolj zmogljivim biološko uravnoteženim filtrom, če ribe hrane ne pojedo v štirih urah jo odstranimo iz akvarija.

JAGODE

Vsebujejo zelo velike količine mangana in vitamina C. Poleg vitaminov in mineralov pa vsebujejo tudi katehine, ki v črevesju nase vežejo ter iz organizma izločajo težke kovine. Folna kislina je potrebna za pravilno delovanje živčevja in se nahaja tudi v listih in koreninah, ki jih prav tako lahko uporabimo za prehrano rib.

KIVI

Mehek in sočen sadež vsebuje veliko vitamina C in magnezija. Obožujejo ga predvsem živorodke in diskusi. Majhne koščice v prebavilih delujejo kot surova vlaknina, kar pomeni, da spodbujajo delovanje črevesa.

Mehko sadje kot je kivi bodo oboževale živorodke. Kivi vsebuje veliko vitaminov in je dober prebiotik.

SLIVE

So mehke in sočne, takšno sadje obožujejo predvsem gupiji, činklje in diskusi. Sredica slive je sestavljena iz pektinskega mrežastega ogrodja in predstavlja vir surove vlaknine. Zelo podobno delujejo tudi ČEŠNJE, VIŠNJE in MARELICE. Vsebujejo veliko naravnih barvil, ki spodbujajo barve pri živalih.

MELONE

Melone spadajo v skupino buč, le da vsebujejo več vode in sladkorjev, so priljubljena hrana rogatcev, oklepničarjev, činkelj in lisičk. Narezane na majhne koščke bodo hitro sprejele tudi druge ribe. Vsebujejo veliko količino karotenov ki se v telesu presnavljajo v vitamin A.

GROZDJE

Najbolj zdravilni del grozdja so pečke, ki jih kot krmni dodatek uporablja zelo veliko kakovostnih ribjih hran. Vsebujejo zelo pomembne minerale, antioksidante ter fenole. Da izkoristimo pozitivne učinke pečk jih je potrebno zdrobiti, saj jih ribe drugače ne bojo mogle pojesti. Grozdne jagode vsebujejo veliko mangana ter vitamina C.

MANGO

Če bomo svojim ribam ponudili mango, smo lahko prepričani, da se bodo počutile kot doma, posebej če imamo akvarij naseljen z vrstami ki izhajajo iz Južne Amerike. Na posnetkih ki prikazujejo biotope različnih rib pogosto opazimo sadje kot sta mango in PAPAJA, občasno tudi avokado, ki pa ni primeren za hrano rib, saj v črevesu zaradi delovanja mikroorganizmov postane toksičen. Mango in papaja sta oranžne barve, kar pomeni da vsebujeta barvilo lutein, ta velja za močen antioksidant ter ojačevalec rdečih tonov. Oba sadeža vsebujeta veliko vitamina E ter vitamine B6, B3 in B5.

 

ZELENJAVA

Zelenjava je kot hrana za ribe bolj poznana, saj se različne vrste uporablja tudi pri izdelavi industrijskih ribjih hran. Posebej pogosto se uporabljata korenček in špinača. V hrane za kozice pa pogosto mešajo tudi koprive ter rdečo papriko. Zavedati pa se moramo, da je zelenjava v ribji hrani le ekstrakt in da se ribe veliko bolje počutijo, če jih hranimo z naravnimi sestavinami. Najpogosteje za hrano uporabljamo naslednjo zelenjavo.

 

ŠPINAČA in BLITVA

Surova špinača je odličen vir vitamina C, žal pa je surova špinača tudi vir folatov, ki povzročajo nastanek ledvičnih kamnov. Prav zato je potrebno špinačo dobro prekuhati preden jo ponudimo ribam. Takšna priprava sicer uniči dragoceni vitamin C, uniči pa tudi nevarne folate. Kljub toplotni obdelavi pa špinača ohrani veliko železa ter vitamina K, zato je zelo pomembna pri prehrani akvarijskih rib. Tako špinača kot blitva sta dober vir kalcija.

SOLATA in RADIČ

Listnata zelenjava je dober vir vitamina K in železa, solato lahko ponudimo surovo ali pa poparjeno, surova vsebuje vitamin C, ki pa se med toplotno obdelavo uniči. Je bogata z magnezijem in karotini. Poleg radiča in solate lahko uporabljamo tudi KITAJSKO ZELJE, MOTOVILEC in podobno zelenjavo.

Listnata zelenjava, kamor spada tudi solata je zanimiva predvsem za lisičke.

LISTJE RDEČE PESE

Rdeče žile in steblo rdeče pese je posledica koristnih rastlinskih fenolov in barvil, je dober vir vitaminov in mineralov ter super dodatek k prehrani s katerim razbijemo monotonost klasične zelenjave. Takšne liste bodo z velikim veseljem pojedli tudi polži s čimer preprečimo obžiranje rastlin.

ZELJE, BROKOLI, CVETAČA in OHROVT

To zelenjavo svojim ribam ponudimo le občasno in v majhnih količinah, saj se v vodi hitro pokvari. Če je v akvariju predolgo se na njej naredi bela sluz, ki je posledica bakterijskega delovanja zaradi lahko dostopnih sladkorjev. Kljub temu je zelje odličen vir hranilnih snovi. Vsebuje vitamine iz skupine B, folno kislino, kalcij kalij in vitamin E. Med vsemi rastlinami so križnice najbogatejši vir vitamina E, vsebujejo pa tudi glukozinolate, ki preprečujejo nastanek rakavih celic. Poparjeno ali kuhano listje belega zelja je odlična poslastica za rogatce, some oklepničarje ter polže. Vsebuje veliko selena ter vitamina B3. Rdeče zelje vsebuje tudi karotene ki so vir vitamina A. Zelje je tudi odličen vir cinka in mangana. Brokoli vsebuje zelo velike količine magnezija.

GRAH

Oluščena grahova zrna brez kožice se pri ribah uporablja kot zdravilo proti napihnjenosti ali zaprtosti, lahko pa to stročnico uporabimo kot preventivno sredstvo. Grah vsebuje veliko škroba, ki predstavlja vir energije, poleg tega pa vsebuje veliko mineralov ter vitaminov iz skupine B. Pogosto ga dodajamo doma pripravljeni ribji hrani kot vezivo saj škrob gosti hrano in je veliko bolj primeren kot škrob pšenice ali drugih žit. Zelo podobno lahko pripravimo tudi druge stročnice kot sta soja, leča in bob. Pazimo le da so dobro prekuhane in da imajo odstranjeno kožico. Kožico najlažje odstranimo iz kuhanih ter ohlajenih stročnic. Vsebuje veliko nukleinskih kislin, to so beljakovinam podobne molekule, ki so nujno potrebne za pravilno delovanje organizma.

Pritlikavi prisesnik med hranjenjem z grahom.

KORENJE

Korenje se pogosto uporablja kot vir karotenov v ribjih hranah ter vitaminskih pripravkih, saj vsebuje veliko različnih karotenov, ki predstavljajo vir vitamina A. Poleg β-karotena vsebuje veliko količino luteina, ki je ključen za pravilno delovanje očesa. Za prehrano rib korenček običajno poparimo, s tem ga omehčamo. Od mikroelementov vsebuje največ selena.

BUČKE in KUMARE

Bučke in kumare so zelenjava ki jo obožujejo somi oklepničarji ter rastlinojedi ostrižniki iz afriških jezer. Kot zelenjava so dober vir pektina in mineralov. Vsebujejo veliko železa, cinka, selena in silicija, ki je potreben za normalno delovanje celic. Poleg mineralov vsebujejo tudi vitamine C, K in E ter betakarotene ki so provitamini vitamina A. Največ mineralov vsebuje olupek, zato uporabljamo mlado zelenjavo s tankim olupkom, ki ga bodo ribe lažje grizle. Uporabljamo lahko surove ali poparjene, ker v vodi ne potonejo jih je potrebno potopiti s pomočjo težkega predmeta.

KROMIR in SLADKI KROMPIR

Krompir je gomolj ki vsebuje zelo veliko ogljikovih hidratov, ribe ga imajo zelo rade, toda z njim ne smemo pretiravati. Veliko bolj primeren je sladek krompir oziroma batata, ki jo poznamo pod znanstvenim imenom Ipomoea batatas. Kljub njenemu imenu ta rastlina ni krompir. Gomolji vsebujejo veliko več hranilnih snovi, predvsem so bogati na surovi vlaknini. So vir beta karotenov, kalija in kalcija. Preprečujejo oksidativni stres celic ter vplivajo na intenzivnost barv. Gomolje krompirja je potrebno prekuhati, med tem ko pri gomoljih batate termična obdelava ni potrebna.

PETERŠILJ

Peteršilj spada med zelišča za katere sta značilna močan vonj in okus. Običajno ribam ta okus prija, zato je poparjen ali surovi peteršilj dober vir surovih vlaknin, vitamina K in karotenov. Ima tudi zdravilne lastnosti, saj stimulira pravilno delovanje ledvic in preprečuje nastanek ledvičnih kamnov. Ta lastnost je pri akvarijskih ribah zelo pomembna, saj je dokazano, da pretrda voda povzroča nastanek ledvičnih kamnov ter pogine pri akvarijskih ribah.

PAPRIKA

Paprika se v ribje hrane pogosto dodaja v obliki prahu, za prehrano živali uporabljamo predvsem rdečo sladko papriko. Plodovi vsebujejo veliko karotenov, ki pri živalih spodbujajo barve. Nekaterim ribam okus paprike ne ustreza, zato se lahko zgodi, da se bodo tej zelenjavi izogibale, tudi takrat kadar bomo papriko uporabljali za hrano pri živi hrani.

ŠPARGLJI

So bogat vir vitaminov skupine B in provitamina A. Vsebujejo tudi folno kislino ter zelo veliko vlaknin.

 

ZELIŠČA

Tisočletja nazaj, ko še ljudje niso poznali sintetičnih zdravil so se zanašali izključno na zdravilno moč ter pozitivne učinke rastlin. Znanje o zdravilnih zeliščih prihaja iz roda v rod in je drugačno na vsakem kontinentu, saj so ljudje nabirali rastline, ki rastejo v njihovi okolici. Danes to staro znanje ponovno odkrivamo ter iščemo rastline ali njihove izvlečke, ki bi lahko predstavljale alternativo antibiotikom, barvilom in konzervansom. Glede na to, da nismo več vezani le na svoj kontinent, pa se vedno bolj zavedamo tudi zdravilnih učinkov rastlin, ki jih uporabljajo na drugih celinah. Na ta način spoznavamo pozitivne lastnosti številnih zelišč, kot je na primer islandski lišaj, (Cetraria islandica), moringa (Moringa oleifera) in mnogo drugih. Zadnje čase odkrivamo predvsem hranilno vrednost alg, ki jih mnogi imenujejo kot super živila. Kljub temu se bom v temu članku raje posvetila rastlinam, ki so zanimive za uporabo v akvaristiki, hkrati pa jih lahko naberemo v naši bližini. Zelišča so dobrodošla sprememba na vsakem ribjem jedilniku in prav bi bilo, da jih ponudimo tudi mesojedim ribam, vsaj preko žive hrane. V primeru, da imamo opravka z bolnimi živalmi, pa si lahko pomagamo tudi z čaji ter poparki, pri večjih ribah z zunanjimi poškodbami pa si lahko pomagamo tudi z obkladki. Poparek naredimo tako, da zelišče prelijemo z vročo, a ne vrelo vodo in pustimo počivati približno 5 minut. Nato tekočino precedimo in ohladimo. Poparek je veliko močnejši od čaja, saj je temperatura vode za pripravo nižja, kar ohrani več zdravilnih učinkovin. Za akvaristiko so zanimiva predvsem naslednja zelišča.

AJBIŽ (SLEZ) (Althaea officinalis)

Je trajnica, ki ima protivnetno delovanje, zato ga uporabljamo kot zdravilo pri poškodbah ali bakterijskih infekcijah. Korenino uporabljamo kot prebiotik, spodbuja delovanje koristnih bakterij. Užitna je cela rastlina, cvetove nabiramo od junija do avgusta, liste nabiramo ko odcveti. Korenine kopljemo in sušimo zgodaj spomladi pred cvetenjem ali v jeseni po cvetenju. Zelišče posušimo v senci zaščiteno pred sončno svetlobo. Pazimo pri shranjevanju saj zelo rad plesni. Nikoli ga ne kuhamo, ampak samo prelijemo z vročo vodo in pustimo minuto ali dve. Pri večjih ribah toplotna obdelava ni potrebna.

AMERIŠKI SLAMNIK (Echinacea purpurea)

Njegova domovina je Severna Amerika, kjer je poznan kot zdravilno za številne bolezni in tegobe. Uporabna cela rastlina, toda akvaristi uporabljamo predvsem cvetne liste. S tem zeliščem pri izboljšamo imunski sistem ter hkrati zdravimo blage bakterijske ali virusne okužbe. Leszek Guz, strokovnjak iz Poljske, je na Oddelku za ribje bolezni s svojimi sodelavci izvedel poskus na gupijih. Živali v poskusu so bile hranjene s hrano, ki je vsebovala izvleček ameriškega slamnika. Rezultati so potrdili, da to zelišče zmanjšuje možnost okužb pri ribah.

Ameriški slamnik (Echinacea purpurea).

ARTIČOKA (Cynara cardunculus)

Artičoka je zdravilna rastlina ki so jo poznali že stari Rimljani. Ureja delovanje jeter ter pospešuje apetit. Iz krvi odstranjuje odvečno maščobo, uporabna je predvsem pri zdravljenju zaprtosti rib, učinkovita je pri zdravljenju bolezni, ki jo poznamo kot »malawi bloat«. Uživanje artičoke se priporoča predvsem ribam, ki so po naravi rastlinojede a so podvržene hrani, ki vsebuje preveč beljakovin. Plod ali liste prekuhamo, korenino posušimo ter poparimo. Naberemo lahko divjo artičoko Cynara cardunculus ali pa uporabimo gojeno Cynara scolymus.

BAZILIKA (Ocimum basilicum)

Bazilika je zelo močna zdravilna rastlina, ki jo uporabljamo tako v humani kot veterinarski medicini. Deluje protivnetno, antibakterijsko ter proti parazitsko. Čebelarji z njo zatirajo enoceličnega zajedavca Nosema apis, ki povzroča čebeljo grižo. Enako učinkovita je v akvaristiki pri zatiranju Ichthyophthirius multifiliis, ki povzroča bolezen belih pik. Običajno za zdravljenje te bolezni uporabimo sol, ampak vse ribe tega ne prenašajo dobro, zato je bazilika dobra alternativa. V poskusih ki so jih opravljali na postrvih, so dokazali da deluje rahlo antibakterijsko na okužbe z bakterijo Aeromonas hydrophila. Uporabna je tudi za zatiranje notranjih zajedavcev. Nabiramo liste, ki jih posušimo ter zdrobimo med hrano.

BREZA (Betula pendula)

Je drevo z značilnim belim lubjem. Liste posušimo in jih uporabljamo kot protivnetno zdravilo ali preventivo. V kombinaciji z koprivo, rožmarinom, šipkom ter preslico je dobro zdravilo ki zdravi začetni stadij trebušne vodenice. ČEMAŽ (Allium ursinum) Rimljani so veliko raje uporabljali čemaž kot česen, predvsem je uporaben kot protivnetno, antibakterijsko ter proti parazitno sredstvo. Uporabni so listi in čebulice. Njegova funkcija je podobna česnu.

ČESEN (Allium sativum)

Česen je v tradicionalni medicini zelo poznano ter priljubljeno zdravilo, vedno bolj pa njegove učinke uporabljamo tudi v akvaristiki. Deluje kot blagi antibiotik istočasno pa izboljšuje imunski sistem. Je močno zdravilo, zato z njim ne smemo pretiravati. Uporabljamo ga predvsem pri bakterijskih okužbah, notranjih zajedavcih ter pomanjkanju apetita. Granulat ali česnovi ekstrakti so se izkazali bolj učinkoviti kot sveže narezan strok, saj zdravilna učinkovina alicin začne delovati šele takrat, ko je nekaj časa izpostavljena kisiku. V poskusih se je česen izkazal kot odlična alternativa antibiotikom. Pozitivni učinki so se kazali tudi takrat, ko so mu ribe bile izpostavljene posredno, preko žive hrane.

ČRNA META (Marrubium vulgare)

Meto spoznamo po močnem vonju, rastlina je zelo uporabna pri zdravljenju vnetij, poparek pa lahko uporabimo pri ribah ki so neješče saj spodbuja tek.

DIVJA MAČEHA (Viola tricolor)

Je sorodnica navadne vijolice, kot plevel uspeva na obdelanih neškropljenih poljih ali gradbiščih. Je splošno uporabna zdravilna rastlina, ki ima protivnetne lastnosti. Korenine vsebujejo oligosaharide, ki delujejo kot prebiotiki.

GABEZ (Symphytum officinale)

Zdravilna učinkovina v tej rastlini je alantoin, ki je potreben za tvorbo celic pri celjenju ran. Med vsemi rastlinami ga vsebuje največ in z njegovo pomočjo se lahko zacelijo tudi najbolj zagnojene ali odprte rane. Pri lažjih poškodbah uporabljamo poparek, pri težkih pa je bolje da naredimo obkladek. Lahko ga dodajamo tudi v hrano.

KAMILICA (Matricaria chamomilla)

Kamilica je rastlina iz družine nebinovk, kamor sodita tudi ognjič in tagetes. Ima močan vonj ter vsebuje veliko zdravilnih učinkovin. Uporabljamo nadzemne dele rastline, predvsem poparjene cvetove. Poskusi na gojenih nilskih tilapijah kažejo, da ribe ki so hranjene z izvlečki kamilice hitreje rastejo ter so manj dovzetne za bolezni. V intenzivnih ribogojnicah hrana z dodatkom kamilice daje malenkost boljši rezultat kot hrana s česnom. Kljub temu z uporabo kamilic ne smemo pretiravati saj vsebuje kumarin, ki je lahko v večjih količinah toksičen. Za uporabo v akvaristiki bo dovolj, če majhnim ribam vsaj enkrat na mesec ponudimo enega do dva cvetova.

Kamilica (Matricaria chamomilla).

KOPRIVA (Urtica dioica)

V akvaristiki uporabljamo predvsem liste, ki jih uporabljamo kot hrano za rastlinojede ter vsejede živali. Hranjenje s koprivami krepi imunski sistem, kar so potrdili tudi s poskusi na gojenih šarenkah (Oncorhynchus mykiss). Uporabljamo posušene ali poparjene liste. To zelišče se pogosto uporablja tudi pri izdelavi industrijskih ribjih hran.

KRVOMOČNICA / SMRDLJIČKA (Geranium robertianum)

Je razvejana in dlakasta rastlina, ki ima močan neprijeten vonj. Uporabna je cela rastlina nabiramo pa jo v času cvetenja. Deluje protivnetno, lahko pa jo uporabimo v času drsti ali pri pripravi na drst, saj spodbuja nastanek spolnih celic.

LUCERNA ali ALFALFA (Medicago sativa)

Je metuljnica iz družine detelj, vsebuje zelo veliko karotenov zato vpliva na intenzivnost barve pri živalih. Kot sestavina se pogosto uporablja v krmnih mešanicah za kozice, saj spodbuja rdeče in rumene tone, vedno bolj pa je zanimiva tudi za predelovalce ribje hrane. Če lucerno nabiramo sami, se izogibamo tiste ki raste v sadovnjakih, blizu cest ali ostalih onesnaževalcev, saj ima rastlina zelo tanke liste, ki iz okolja hitro absorbirajo težke kovine. Poleg listja so za akvaristiko zanimivi tudi kalčki, te ribam ponudimo kar sveže, nakalimo pa jih lahko v kozarcu za vlaganje. Za kaljenje uporabimo le kalčke namenjene prehrani, saj so običajna semena obdelana s fitofarmacevtskimi sredstvi, ki preprečujejo škodljivcem da bi jih pojedli.

MARJETICA (Bellis perennis)

Je zelišče, ki bi na področju akvakulture potrebovalo še nekaj raziskav, kljub temu predstavlja varno izbiro za popestritev ribjega jedilnika. Uporabljamo cvetove in liste, ki jih lahko posušimo ali poparimo. V humani medicini jo uporabljamo pri obolenju ledvic, saj čisti kri. Deluje tudi protivnetno, čaj naj bi pili ljudje po prometnih nesrečah, saj lajša notranje krvavitve.

NAVADNI POTROŠNIK ali RADIČ (CIKORIJA) (Cichórium íntibus L.)

Je rastlina ki prihaja iz družine radičevk, kar pomeni, da je sorodna solati, regratu in radiču. Uporabljamo celo rastlino, največji učinek pa ima posušena korenika, saj ima prebiotične lastnosti. Glavna učinkovina so manan oligosaharidi in inulin, obe skupini oligosaharidov služita kot hrana mlečnokislinskim ter bifido bakterijam, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot probiotične bakterije. Poskusi na gojenih ribah potrjujejo, da hranjenje z dodatkom zmlete ter posušene korenike pozitivno vpliva na črevesno mikrofloro in posledično izboljša imunski sistem, kar ribe ščiti pred morebitnimi okužbami in boleznimi. Anatomske sekcije rib pa dokazujejo, da imajo ribe hranjene s potrošnikom bolj razvita prebavila.

NAVADNI REGRAT (Taraxacum officinale)

Je zelo razširjena zdravilna rastlina. V akvaristiki uporabljamo predvsem poparjene ali posušene liste in cvetove, uporabna pa je tudi posušena korenika, ki vsebuje veliko manan oligosaharidov. Listje spodbuja prebavo in preprečuje zaprtost in je odlična hrana za številne vsejede ter rastlinojede ribe.

Nekateri polži, kot je na primer veliki črtasti jabolčnik (Marisa cornuarietis), so znane po svojem velikem apetitu, ter grdi lastnosti da obžirajo rastline. Poparjen regrat je odlična rešitev, kako se obžiranju izognemo, saj siti polži rastline pustijo pri miru.

OGNJIČ (Calendula officinalis)

Se pogosto uporablja v medicini in kozmetiki. Ima rahlo antibakterijsko delovanje, zato ga uporabljamo kot preventivo proti bakterijskim okužbam, celjenju ran in blaženju rahlih bolečin. V akvaristiki uporabljamo izključno cvetove oziroma cvetne liste ki vsebujejo veliko karotenov, tudi lutein. Dokazali so, da dodatek ognjiča v krmi ribe uspešno ščiti pred bakterijskimi okužbami, ki jih povzroča Aeromonas hydrophila, zaradi vsebnosti luteina pa spodbuja rdeče, oranžne in rumene tone. Zelo podobne učinke ima sorodna rastlina, žametnica.

OREH (Juglans regia)

Oreh, oziroma pozitivni učinki listov oreha so trenutno še neraziskani na področju akvaristike. Znano je, da orehovi listi vsebujejo učinkovino juglon, ki drevo brani pred boleznimi in ostalimi rastlinami. Juglon je obrambni mehanizem, ki bi ga lahko uporabili tudi pri zdravljenju akvarijskih rib. Na žalost je ta sestavina toksična, zato so potrebne dodatne raziskave, ki bodo potrdile kolikšna koncentracija tega toksina je zdravilna in koliko je najvišja meja, ki jo ribe še lahko prenesejo. Kljub temu obstajajo študije, ki posušenim listom oreha pripisujejo pozitivne lastnosti, kot so zatiranje notranjih zajedavcev, antibiotične lastnosti in krepitev imunskega sistema. Orehovo listje je zdravilo, zato z njim ravnamo premišljeno in ga uporabljamo v majhnih koncentracijah in le ob pojavu bolezni. Liste nabiramo ko so zeleni, od junija do julija, izbiramo izključno zdrave in lepe liste. Starejših ali črnih listov ki odpadejo iz drevesa ne smemo nabirati, saj je takrat koncentracija juglona v njih največja. Vse liste ki med sušenjem postanejo črni moramo zavreči, uporabimo le lepe temnozelene liste.

RMAN (Achillea millefolium)

Rman je zelišče ki v akvaristiki ali akvakulturi ni doti raziskano, kljub temu obstaja nekaj študij, ki potrjujejo, da je rman v manjših koncentracijah pozitivno vpliva na zdravje rib, v večjih pa povzroča citotoksičnost na rdečih krvnih celicah. Deluje rahlo protivnetno in pomaga pri zdravljenju krvavitev.

ROBIDNJAK ali ROBIDA (Rubus idaeus)

V akvaristiki uporabljamo predvsem liste, ki vsebujejo veliko antioksidantov, karotenov ter vitamina K. Zelo pogosto se jih kot sestavino uporablja pri izdelavi hrane za akvarijske kozice. Kot zdravilno ga uporabljamo predvsem pri ustavljanju krvavitev.

SONČNICA (Helianthus annuus) Je zelo razširjena okrasna rastlina, prehrani živali uporabljamo predvsem semena, ki so bogata z nenasičenimi maščobnimi kislinami, malo manj poznani pa so njeni zdravilni učinki cvetnih ter stebelnih listov. Posušeno listje sončnice ima močne protivirusne lastnosti, vsebuje linolno kislino ter flavonoide, krepijo imunski sistem. Cvetni listi vsebujejo tudi lutein in vitamin E. V akvaristiki jo uporabljamo izključno kot zdravilo, njena glavna učinkovina so flavonoidi. Ti imajo v rastlinah funkcijo pigmentov, kar pomeni da vplivajo na barvo rastlin, posebej na rumene, rdeče in modre odtenke. Poleg tega ščitijo rastline pred mikrobi in insekti. V telesu delujejo rahlo toksično. Na ta način spodbujajo delovanje imunskega sistema, saj se jih telo želi čimprej znebiti. Dokazano je, da imajo sposobnost prilagoditi reakcije organizmov na alergene, viruse in karcinogene. Flavonoidi imajo zelo majhen antioksidativen učinek ob enem pa se zelo slabo absorbirajo, zato pozitivnih lastnosti ne moremo pripisati direktno njim. Telo flavonoide obravnava kot telesu tuje snovi in se jih zato hoče znebiti. Posledica tega je povišan nivo sečne kisline. Pri temu procesu izločanja sodelujejo encimi, ki pomagajo izločati tudi mutagene ter karcinogene snovi in viruse. Ker sončnica pospešuje nastajanje sečne kisline in izločanja jo v akvariju uporabljamo izključno kot zdravilo, saj v nasprotnem primeru lahko zaradi poslabšanja kakovosti vode dobimo nasprotni učinek. Ribam jo lahko ponudimo kot hrano v obliki posušenih ali poparjenih listov, ali v obliki čaja. Z njeno uporabo ne smemo pretiravati.

ŠENTJANŽEVKA (Hypericum perforatum)

Spada med zdravilne rastline ki spodbujajo celjenje ran. Uporabljamo samo cvetje brez zelenih delov. Rastlino prepoznamo tako da cvetove med prsti pomečkamo, če na prstih opazimo črno ali vijolično sled, potem je to znak da je rastlina prava. ŠIPEK (Rosa canina) Uporabljamo predvsem plodove ki vsebujejo zelo veliko vitamina C, z njegovo uporabo ne smemo pretiravati, saj lahko preveliki odmerki povzročijo srčno ali možgansko kap. Iz ploda previdno odstranimo semena ter ribam ponudimo rdeče meso. S kuhanjem uničimo vitamin C, se pa med kuhanjem ohranijo karotenoidi, vitamini iz skupine B ter vitamina E in K.

TAGETES ali ŽAMETNICA (Tagetes Erecta)

Tagetes je rastlina, ki je zelo sorodna navadnemu ognjiču. V prehrani rib ter ostalih domačih živali uporabljamo predvsem vrsto Tagetes Erecta, ki jo pod slovenskim imenom poznamo kot pokončna žametnica. Rastlina izvira iz Srednje in Južne Amerike, kjer ima zelo pomembno kulinarično kot obredno vlogo. V Evropi to rastlino gojimo predvsem v okrasne namene. Cvetne liste se uporablja kot začimbo, ki da hrani rahlo pikanten okus podoben žafranu. Pogosto se to rastlino uporabljala namesto veliko dražjega žafrana. V prehrani živali se s to rastlino najpogosteje srečamo pri kokoših nesnicah, saj cvetni listi vsebujejo lutein, rumeno oranžno barvilo, s katerim lahko vplivamo na barvo rumenjaka. Zelo podobno lutein deluje tudi na barvo rib, saj ojača rumene, oranžne ter modre tone. Številni poskusi potrjujejo, da so ribe ki so uživale hrano z dodatkom cvetov žametnice bolj intenzivno obarvane. Kemijsko gledano je lutein karotenoid, ki je zelo soroden vitaminu A. V telesu je prisoten v mrežnici oči, kjer ima zelo pomembno funkcijo in je nujno potreben za normalno delovanje očesa. Poleg tega je močan antioksidant in preprečuje škodo, ki jo na celicah povzročajo prosti radikali. V industriji se pogosto uporablja barvilo pridobljeno iz cvetov žametnice, gre za izvleček, ki se prodaja v obliki rumenega praška, s številko E161. Pod to številko je ta dodatek dovoljen na območju Evropske Unije tako v prehrambni, kot tudi v kozmetični industriji. Poleg luteina pa imajo cvetovi žametnice številne zdravilne učinke, delujejo antibakterijsko in proti glivično. Uporabljajo se tudi za zatiranje notranjih zajedavcev ter lajšanje bolečin. Doma lahko enkrat do dvakrat na mesec našim ribam ponudimo na soncu posušene cvetne liste.

TIMIJAN ali MATERINA DUŠICA (Thymus sp.)

Ta dišavnica se pogosto uporablja v akvakulturi kot blagi antibiotik ter antioksidant, kljub temu so na to temo potrebne bolj specifične raziskave in poskusi. Toda znanstveniki za enkrat potrjujejo, da dodatek materine dušice v krmi pozitivno vpliva na zdravje ter imunski sistem rib. Podobno velja za origano (Origanum vulgarum). Oba zelišča delujeta protivnetno in spodbuja rast ter razvoj mladic, ki so zaostale v rasti.

TROBENTICA (Primula vulgaris)

Zgodaj spomladi lahko svoje ribe razveselimo s poparjenimi cvetovi ali listi trobentice. Ta rastlina vsebuje veliko karotenov in antioksidantov. Poleg tega vsebuje vitamin C. Pozitivne učinke trobentice v akvakulturi bi bilo potrebno preučiti. Pri ljudeh čaj uporabljamo med prehladi in revmi, kar pomeni da ima protivnetne ter protivirusne lastnosti, ki so najbrž posledica flavonoidov.

TROPOTEC (Plantago sp.) Poznamo tri vrste trpotcev, vse so zdravilne in uporabne rastline ki jih lahko uporabimo tudi za popestritev jedilnika pri rastlinojedih vrstah rib. Deluje protivnetno in celi rane.

 

KAJ PA ALGE?

Alge predstavljajo glavni vir hrane za večino rastlinojedih rib. Veliko teh živali ima ustne aparate, ki so specializirani za strganje alg iz trdih površin kot so kamenje in les. So bogati vir omega 3 in omega 6 maščobnih kislin. Zdravilna moč alg se ponovno odkriva, večina strokovnjakov za prehrano meni, da bi te rastline morali uvrstiti na seznam super živil, saj imajo vedno večji pomen tudi v prehrani ljudi. V trgovinah so pogosto na voljo različne vrste alg in cianobakterij v prahu. Potrebe rib ki strgajo alge iz podlage najlažje zadovoljimo tako, da prah zmešamo z vodo v gosto maso ki jo potem namažemo na večji kamen ali kos lesa. Pustimo da se posuši, nato pa kamen potopimo v akvarij. Najpogosteje se za ta namen uporablja spirulina, lahko pa uporabimo tudi druge vrste jedilnih alg kot je klorela, dulse alge, kelp, wakame itd. Običajno te alge najdemo na vegankih policah ali policah z bio hrano v vseh bolje založenih živilskih trgovinah.

 

Če vam je članek všeč, potem me lahko podprete tako, da mi častite kavo. Plačilo ni pogoj za obisk bloga, vsekakor pa bom vsake podpore zelo vesela. https://www.buymeacoffee.com/alfainbetta

 

 

Tjaša Kotnik.

 

 

VIRI:

Tagetes Erecta, lutein , https://www.ulprospector.com/en/eu/Food/Detail/16782/408887/Tagetes-Erecta--Lutein---Marigold- (27.06.2017)

Web MD, http://www.webmd.com/vitamins-supplements/ingredientmono-238-tagetes.aspx?activeingredientid=238&activeingredientname=tagetes (29.06.2017)

The use of alfalfa, Medicago sativa as a natural carotenoid source in diets of goldfish, Carassius auratus, MahmutYanar, ZeynepErçen, ArzuÖzlüer Hunt, Hakan MuratBüyükçapar., Aquaculture, Volume 284, Issues 1–4, 1 November 2008, Pages 196-200 Food and Agriculture Organization, Aquaculture development and coordination programme. Fish feed technology. http://www.fao.org/docrep/x5738e/x5738e02.htm (17.10. 2017)

Introducing Orange Peel Discus, Reef to Rainforest Media, https://www.reef2rainforest.com/2016/04/19/introducing-orange-peel-discus/ (17.10. 2017)

Radical scavenging activity of various extracts and fractions of sweet orange peel (Citrus sinensis), Maria A., Panagiotis Kefalas, Vassilios P. Papageorgioua Andreana N. Dimitrios Boskouc, Food Chemistry, Volume 94, Issue 1, January 2006, Pages 19-25 http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0308814604008040 (6. 10. 2017)

WATER FLEAS, Jan Parmentier, Wim van Egmond, http://www.microscopy-uk.org.uk/mag/indexmag.html?http://www.microscopy-uk.org.uk/mag/artjun99/wflea.html (10. 10. 2017)