Hranilni kamen, ki ga naredimo iz spiruline v prahu je odlična poslastica za številne algojede ribe.

Alge, dodatki in hranilni kamni

 

Ribe so se stoodstotno prilagodile življenju v vod, na soli, ki ji oddajajo kamnine ter na toksine, ki jih oddajajo različni deli rastlin (listje, korenine, semena, oreščki…). Če bi jih vprašali, kaj jih moti v akvarijih, potem bi odgovorile, da so preveč sterilni. V njih ni alg na katerih bi se lahko pasle, dekoracijo ne prerašča prerast, mnoge pa bi potarnale tudi to, da jim način prehranjevanja ne ustreza, saj se v naravi prehranjujejo drugače. Ne glede na to, ali naše ribe izvirajo direktno iz narave, ali pa so gojene v ujetništvu, jim moramo omogočiti vrsti specifično obnašanje ter primerno hrano. Veliko akvarijskih rib obožuje strganje ter praskanje alg iz trdih površin, zato se bom v petem delu o prehrani akvarijskih rib posvetila dodatkom, algam ter hranilnim kamnom.

 

ALGE

Ko večina akvaristov sliši za alge, jih najprej zagrabi panika. Običajno je tako, da se vedno pojavijo z razlogom, pogosto v mladih sistemih, ki so mlajši od pet let. Tako kot se pojavijo, tako tudi izginejo, takrat ko se parametri stabilizirajo. V naravi so alge prisotne v vseh vodnih ekosistemih, saj so prave vodne rastline zelo redke. So zelo pomembni vir omega 3 in omega 6 maščobnih kislin, njihova posebnost pa je, da jih uživajo vse ribe, tudi tiste, ki imajo raje mesne obroke. V hrano se najpogosteje dodaja cianobakterijo spirulino, redkeje pa zasledimo rjave alge, kepl, kloreo, morsko solato, nori alge in dulse age. Te kupimo v specializiranih trgovinah, pomagamo pa si lahko tudi z algami, ki so namenjene prehrani ljudi. Veliko akvaristov namerno goji nitaste zelene alge in zeleno vodo, ki jih uporabljajo za hranjenje ali za potrebe razmnoževanja. Z dodatki alg k prehrani bistveno pripomoremo k vitalnosti in boljšemu počutju, obožujejo jih kozice, lisičke (Crossocheilus sp.), mavrični krapič (Ameca splendens), mehiški oranžno repi krapič (»Xenotoca« doadrioi), moliji in sorodstvo (Poecilia sp.).

Nitaste zelene alge lahko gojimo v manjšem akvariju, ki ga imamo na okenski polici, z zelenimi algami hranimo predvsem kozice in nekatere vrste rib.

Posušene rjave alge so odlična poslastica za številne ribje vrste, lističe lahko kupimo v trgovinah za zdravo prehrano. Na posnetku so živorodke iz družine Goodeidae, ki jedo posušen list nori alge.

ZELIŠČA

*Rastlinski toksin je učinkovina, ki ima določeno kemijsko strukturo ter lastnost. Vsi toksini so strupeni, vendar je njihova toksičnost odvisna od koncentracije ter kemijske zgradbe. Nekateri toksini v manjših odmerkih delujejo pozitivno na organizem, rastline, ki vsebujejo takšno vrsto toksinov imenujemo zdravilne rastline.

Zelišča razdelimo v dve veliki skupini - zdravila in dodatki. Z zdravili moramo ravnati zelo previdno. Kljub temu, da so učinkovine rastlinskega izvora, še vedno vsebujejo rastlinske toksine, ki pri daljši uporabi postanejo neučinkovite ali celo toksične. Zdravilno moč rastlin poznamo že dolgo časa, kljub temu njihovo moč ponovno odkrivamo pri uporabi na domačih živalih. Največkrat se v krmne mešanice rastlinski toksini in eterična olja dodajajo kot dodatki za izboljšanje imunskega sistema. Pogosto je to česen, timijan, Moringa oleifera, rožmarin, ameriški slamnik, grahovec, zelje, špinača in številna druga zelišča. Proizvajalci s takšnimi hranami zagotovijo boljšo kakovost krme, akvaristi pa lahko svojim živalim ponudimo tudi sveža zelišča, ki jih naberemo ter pripravimo sami. Zelo pogosto nabiramo regrat in koprive, za več informacij pa vam v branje priporočam članek:  Sadje in zelenjava (Sadje, zelenjava in zelišča v prehrani rib), https://www.alfa-in-betta.com/444015080

 

ČESEN

Čeprav česen spada med zelišča, ga obravnavamo posebej, saj je zelo močno zdravilo. Če ga uporabljamo kot dodatek, upoštevamo, da en strok ali ena kavna žička suhega granulata zadostuje za 1kg krme. Kot zdravilo uporabimo večjo dozo, zdravljenje pa naj ne traja dlje kot 5 dni. Predoziranje skoraj ni mogoče, zelo pomembno pa je, da česen ne dodajamo redno. Učinkovit bo le, če ga dodajamo občasno ali pa v zelo majhnih količinah. Je trenutno najbolj raziskana rastlina v akvakulturi, vsebuje zdravilno učinkovino alicin, ki lahko deluje tudi antibakterijsko. Je pomemben antioksidant, ki hkrati deluje tudi očiščevalno in iz telesa izloča težke kovine. Pogosto ga uporabljamo za zatiranje notranjih ali zunanjih zajedavcev. Kadar uporabimo sveži česen, ga nikoli ne režemo z nožem, ampak ga stisnemo in na zraku pustimo nekaj minut. Alicin postane aktiven šele takrat, ko oksidira, zato je česnov granulat bolj učinkovit kot sveži česen.

DODATKI

Prehranski dodatki bistveno pripomorejo k dobremu počutju rib ter izboljšajo kakovost krme ter zdravje živali. Nekatere krmne mešanice te dodatke že vsebujejo, druge pa moramo akvaristi dodajati posebej. Sem spadajo predvsem probiotične bakterije, prebiotični pripravki, aminokisline, maščobne kisline, olja, vitamini, minerali, soli, taninske kisline, huminske kisline, rastlinski toksini itd. Številne od naštetih lahko kupimo v specializiranih trgovinah in jih uporabljamo po priporočilih proizvajalca. Poglejmo si nekaj najpogostejših dodatkov.

 

ASTAXANTHIN

Astaksantin (astaxanthin) je karotenoidni pigment, ki ga najdemo pri vodnih živalih. Lahko je umetnega ali naravnega izvora. Naravno obliko dobimo iz lupinic rakov, krila, jastogov ali lososovih lusk. V ribji hrani ga najdemo predvsem kot sestavino zaradi katere so ribe bolj intenzivno obarvane, ima pa tudi druge pozitivne lastnosti. Na celični ravni ščiti organizem pred oksidacijo in UV sevanjem. Študije na sesalcih so pokazale, da astaksantin inducira ksenobiotične metabolne encime v jetrih, kar pomaga pri preprečevanju rakastih tvorb. Pri ribah sumijo, da ima zelo pomembno vlogo takrat, kadar so živali dolgoročno izpostavljene večji količini nitritov, saj živali ki so hranjene z astaksantinom bolje prenašajo obremenitve z nitriti. Po kemični strukturi je karotenoid, in je soroden beta karotenu, toda kot antioksidant je veliko bolj učinkovit. Prav zato ima v naravi številne funkcije. Znanstveniki so mnenja, da je ravno astaxanthin tisti ki omogoča vzdržljivost lososov da plavajo proti toku. Izboljšuje imunski odziv ter zavira rast rakavih celic. Lahko deluje kot konzervans zato v hrano v kateri je dodan ni potrebno dodatno obdelati s konzervansi.

 

PROBIOTIKI IN PREBIOTIKI

Probiotiki so posebne skupine koristnih bakterij, ki se naselijo v prebavilih živali. Tam imajo različne biološke funkcije ki vplivajo na zdravje ter boljše počutje. Pri ribah probiotične bakterije naseljujejo tudi škrge ter jih tako varujejo red negativnimi vplivi iz okolja, zato se probiotiki lahko dodajajo direktno v vodo. Najpomembnejši skupini probiotičnih bakterij sta Lactobacillus in Bifidobacterium. Pozitivni učinki probiotikov se že dolgo uporabljajo za odpravljanje težav s prebavo, dobre rezultate pa dajejo tudi pri zdravljenju bakterijskih bolezni. Njihovo učinkovitost povečamo kadar jim dodamo prebiotike. Prebiotiki so hrana za koristne bakterije, z njimi zagotovimo, da probiotične bakterije vedno dobijo dovolj hrane ter opravljajo maksimalno funkcijo v organizmu. Lahko jih kupimo kot posebne pripravke, ali pa jih gojimo doma v obliki kefirja.

VITAMINI IN MINERALI

Vitamini so organske učinkovine razdelimo jih v vodotopne ter vitamine topne v maščobah. Minerali so anorganske učinkovine, ki so potrebne predvsem za normalno delovanje presnove ter encimov. Poznamo mikro in makroelemente. Pomanjkanje mineralov je usodno predvsem za ostrižnike, saj povzroča bolezen, ki jo imenujemo luknjičavost ostrižnikov. Bolezen preprečimo s pravilno oskrbo organizma z mikro in makro minerali. Kljub temu da so vitamini življenjsko pomembni, pa je lahko njihovo predoziranje enako nevarno kot pomanjkanje. Vsak vitamin ima določeno funkcijo, njegovo predoziranje ali pomanjkanje pa te funkcije moti. Vitamin A ima zelo pomembno vlogo pri tvorjenju spolnih celic ter fetalnem razvoju, zato se pomanjkanje ali prebitek tega vitamina kaže v neplodnosti ali nepravilnem razvoju ribjih mladic. Vitamin A je prisoten samo v živilih živalskega izvora, v rastlinskem svetu pa ta vitamin nastopa v obliki karotenov, najbolj poznan je β – karoten, ki so ga živali v telesu sposobne pretvoriti v aktivno obliko vitamin A. Največ β – karotena vsebuje korenje, paprika in špinača. Vitamin E je najbolj aktiven vitamin, ki hkrati deluje kot antioksidant, povezan je s presnovo selena in ščiti celice pred oksidacijo. Pomanjkanje vitamina E pri ribah se kaže predvsem v slabši imunski odpornosti ter krvavitvah na koži. Vitamin K je eden iz med redkih v maščobi topnih vitaminov, ki ga v hrano ni potrebno dodajati, saj ga kot stranski produkt tvorijo bakterije ki so naseljene v črevesu vsakega organizma. Če ima žival ustrezno mikrofloro v črevesu, potem so njene potrebe po vitaminu K pokrite. Presežki vitamina K so toksični, prebitki pa se kažejo v zaostali ter slabši rasti.

 

IZVLEČKI RASTLIN

To da imajo nekatere rastline pozitiven vpliv na določene organe je med ljudmi poznano že dolgo časa, pred uporabo zdravil so se bolezni zdravile le z rastlinskimi zvarki ter podobnimi pripravki rastlinskega izvora. Z dodajanjem rastlinskih ekstraktov lahko pozitivno vplivamo na razvoj koristnih bakterij ter dogajanje v organizmu. Timijan vsebuje veliko selena ter folne kisline, peteršilj čisti ledvice in preprečuje nastajanje ledvičnih kamnov. Načeloma lahko kot dodatek v hrani uporabimo vsako rastlino z zdravilnim učinkom, dokler z njeno količino ne pretiravamo. Najpogosteje v akvaristiki uporabljamo timijan, ameriški slamnik, trpotec, kamilico in rman. Poskusimo pa se izogniti janežu in podobnim zeliščem ki vsebujejo velike količine kumarina. Izvlečki rastlin se pripravljajo z različnimi kemijskimi postopki, cilj pa je, da iz neke rastline izoliramo točno določeno učinkovino oziroma rastlinski toksin. Na ta način dobimo čisto učinkovino, recimo alicin iz česna.

TANINI, TANINSKE KISINE, ŠOTNA KISLINA IN OSTALI RASTLINSKI TOKSINI

To so zelo pomembne snovi, ki so koristne in nujno potrebne predvsem za vrste, ki izhajajo iz tropskih vod. Dna nekaterih biotopov so dobesedno prekrita z debelo plastjo listja ter odmrlih delov rastlin. Vsa ta rastlinska masa v vodo oddaja številne encime, toksine ter šotne in huminske kisline. Zaradi tega ima voda specifične kemijske lastnosti, čemu so se prilagodile tudi ribe. Znano je, da akvaristi v vodo dodajamo šoto, kokosov lomljenec, hrastovo lubje, drevesno listje in podobno. Manj znano pa je, da nekateri akvaristi za svoje ribe kuhajo zeleni ter roibosov čaj. Obe rastlini sta odlično zdravilo ter kondicijsko sredstvo za ribe iz črno vodnih biotopov. Pripravke s tanini običajno kupimo v specializiranih trgovinah, največkrat jih izdelujejo iz listov mirobalanovca (Terminalia catappa) in šote, na voljo so tudi zelo specializirani toniki na osnovi lupin različnih oreščkov ter s specifičnimi rastlinskimi saponini.

 

PROPOLIS IN MATIČNI MLEČEK

Propolis in matični mleček nastajata v čebeljem panju. Znano je da so čebelji produkti dobri za zdravje ljudi, njihovi pozitivni učinki pa se vedno bolj kažejo tudi pri uporabi za domače živali. To sta proizvoda ki ju nikakor ne smemo uporabljati v velikih količinah, ampak izključno kot dodatka. Oba imata rahle antibakterijske lastnosti, vsebujeta vitamine iz skupine B, C vitamin in pospešujeta drst ter stimulirata razvoj spolnih celic pri ribah.

OLJA IN MAŠČOBNE KISLINE

Kakovostna olja so vir kakovostnih maščobnih kislin, običajno v krmne mešanice dodajajo ribje ali lososovo olje. Občasno pa lahko ribe zadovoljimo tudi s sezamovim oljem. Priporočljivo je, da olja v hrano mešamo pred menjavo vode, tako preprečimo mastne madeže na površini. Poleg olj, pa so zelo bogat vir maščobnih kislin alge. Maščobe pomagajo pri boljši absorpciji v maščobah topnih vitaminov in so potrebne za pravilno delovanje hormonov.

 

AGAR

Nekateri proizvajalci ponujajo ribjo hrano v gelu ali pasti, običajno je takšnemu tipu hrane dodano želirno sredstvo, kot je na primer guar gumi, pektin, agar in želatina. Želatina za uporabo v ribji prehrani ni primerna, saj je izdelana iz kosti ter kož sesalcev ali ptic. Če na deklaraciji izdelka piše želatina, živalska želatina ali želirno sredstvo, potem smo lahko prepričani, da izdelek vsebuje želatino in je za ribe neprimeren. Alternativa želatini so želira sredstva rastlinskega izvora, na primer agar. Ta je narejen iz celičnih sten rjavih morskih alg. Nima posebne hranilne vrednosti saj je neprebavljiv, toda ribam ne škoduje. Uporabljamo ga kot vezivo ali gostilo. V doma pripravljeno hrano ga dodajamo zato, da hrana manj kali vodo, posebej če so delčki majhni. Druga zgoščevalca rastlinskega izvora sta guar gumi in pektin. Guar gumi nastaja pri mletju plodov stročnice guarja, pri ljudeh lahko povzroča zaprtost, zato se svetuje previdnost pri uporabi za domače živali. Pektin pa dobivamo iz sadja, ogromne količine ga nastaja med kuhanjem jabolk in hrušk.

 

JAJCA

Posušena jajca ali jajca v prahu so pogosta sestavina, ki jo zasledimo v večini komercialno predelanih hran. So beljakovinsko živilo, kar pomeni, da vsebujejo precej mineralov kot sta fosfor in žveplo. Sestavljene so iz beljaka in rumenjaka, beljak je sestavljen iz 80% vode in 20 % beljakovin. Rumenjak pa poleg vode in beljakovin sestavljajo tudi maščobe, hormoni ter vitamini. Beljakovine ki se nahajajo v jajcu so prebavljive, jajčni rumenjak pa lahko za prvo silo uporabimo kot hrano mladicam, toda le v skrajni sili in ko res ni druge rešitve. Čeprav jajca ne predstavljajo visokega tveganja, se hrani, ki jih vsebuje raje izognimo, ali pa jo uporabljamo v zelo majhnih količinah. Danes imamo na voljo veliko bolj kakovostne vire beljakovin.

 

SIROTKA

Vsebuje beljakovino kapa kazein, zato jo na deklaraciji pogosto ne navajajo s pravim imenom. Načeloma so mlečne beljakovine kakovostne, toda pri ribah je prebavljivost le teh slabo raziskana. Predvidevamo, da ribe mlečne beljakovine slabo prebavljajo, saj v naravi z njimi ne pridejo v stik. Neprebavljene beljakovine se izločijo iz telesa, kar pomeni da takšni iztrebki vsebujejo več dušika, večja vsebnost dušika v iztrebkih pa pomeni večjo količino nitrita v končnem procesu delovanja bakterij v filtru. Hrani ki vsebuje mlečne ali druge neprebavljive beljakovine se zato raje izognimo.

HRANILNI KAMNI

Večina rib se v naravi prehranjuje z bakterijskim prerastom, to je sluz, ki je kombinacija alg in mikroorganizmov. Prerašča trde površine ter liste rastlin. Organizmi, ki prerast izkoriščajo kot primarni vir hrane imajo posebej oblikovan ustni aparat. Ta je prilagojen za strganje, praskanje ali sesanje, značilen je za ribe kot so somi oklepničarji, ostrižniki Afriških jezer, lisičke, ploščate činklje, praskače in številne druge ribe. Te živali so nam najbolj hvaležne, če jim hrano ponudimo v obliki hranilnih kamnov. To so kamni, ki jih premažemo z doma pripravljeno mešanico hrane, pustimo, da se zmes posuši in naslednji dan ponudimo ribam. Priprava je preprosta in vzame malo časa, izbiramo lahko med različnimi kombinacijami.

 

HRANILNI KAMEN Z ARTEMIO

Hranilni kamen z artemio je odličen način, kako tudi povsem odrasle ribe nahranimo z doma gojenimi naupiji solinskih rakcev. Naupije ulovimo in jih precedimo skozi cedilo ali krpo, dobro jih speremo pod tekočo vodo, nato pa jih z žlico namažemo po površini ploščatega kamna. Maso pustimo stati čez noč, da se posuši. V hladilniku lahko takšen kamen hranimo do enega tedna.

 

HRANILNI KAMEN Z ZELENJAVO

Na zelo podoben način lahko pripravimo tudi kamen z zelenjavo. Zelenjavo kot je na primer špinača ali korenček prekuhamo, ohladimo in spasiramo. Ohlajeno mešanico namažemo na kamen ter pustimo da se posuši. Uporabimo lahko različno zelenjavo, zelišča ali kombinacije. Če se nam mudi lahko na kamen položimo kar cele liste regrata, špinače ali solate, saj se bodo tudi ti posušili brez večjih težav. Takšen kamen je najprimernejši za some oklepničarje, lisičke ter rastlinojede ostrižnike afriških jezer. V hladilniku ga lahko hranimo približno en teden.

 

PRIPRAVA HRANILNEGA KAMNA Z ALGAMI

Za izdelavo potrebujemo jedilne alge kot so na primer alge za suši, spirulina ali chlorella v prahu. Alge zmešamo z vodo da dobimo srednje gosto maso, nato pa jo namažemo po kamnu. Tudi tokrat pustimo da se posuši. Od vseh hranilnih kamnov se bodo ti v hladilniku obdržali najdlje.

Ko izdelujemo hranilni kamen lahko naredimo tudi različne kombinacije, na primer hranilni kamen, ki je iz artemie ter špinače, ali pa špinači dodamo spirulino, ko poznamo osnovo izdelave se lahko igramo z različnimi okusi. Ta prispevek je namenjen predvsem rastlinojedim vrstam rib, ki se hranijo pretežno z algami, v zadnjem – 6. delu ribje prehrane pa se bomo posvetili mesojedim vrstam.

 

Če vam je članek všeč, potem me lahko podprete tako, da mi častite kavo. Plačilo ni pogoj za obisk bloga, vsekakor pa bom vsake podpore zelo vesela. https://www.buymeacoffee.com/alfainbetta

 

 

Nadaljevanje: RIBJA HRANA 6 - Hrana za mesojede Ribe, https://www.alfa-in-betta.com/445740412

 

Tjaša Kotnik