Poglej me v oči in povej mi kaj vidiš. Kaj vidiš človek?

PLAHI OSTRIŽNIKI IN POGUMNI GUPIJI

Dolgo časa sem razmišljala, kakšen naslov naj dam temu članku. Želela sem, da bi  k branju privabil tudi tiste, ki se ne ukvarjajo z akvaristiko, toda kmalu sem ugotovila, da je v glavnem naslovu dovoljeno le dvajset znakov. Toda naslov ki vsebuje osebnostne lastnosti, kot so pogum in plašnost, mi preprosto ni šel iz glave. Med opazovanjem rib sem pogosto opazila, da imajo nekatere živali več karakterja kot druge. Srečala sem se z velikimi ter zelo plašnimi ostrižniki, ki so me previdno proučevali z nezaupanjem ter previdnostjo. Spoznala pa sem tudi izredno pogumne gupije, ki so bili kot mladi fantje, ki na cesti počnejo neumnosti – malo preveč pogumni in prepričani vase. Vmes pa sem spoznala še ostale, nekatere so dobesedno žalovale za svojimi skrbniki. Živali niso tiskane fotokopije in ravno individualizem je ključ do pojava osebnosti ter karakterjev. In to nas pripelje do drugega potencialnega naslova…

Čeprav so majhni, imajo gupiji zelo veliko različnih osebnosti, znanstveniki so ugotovili, da se ribe v jati različno odzivajo na strah in hrano. Z gotovostjo lahko potrdimo, da spadajo med ene iz med najpogumnejših rib.

KAKO KARAKTER IN OSEBNOST ŽIVALIM POMAGTA PREŽIVETI

Znanstveniki in tisti ki se malo bolj intenzivno ukvarjamo z različnimi živalmi, že dolgo vemo, da ima vsak osebek svoj individualni karakter ali značaj. Pri psih opažamo, da niti dva psa iste pasme nimata iste osebnosti, podobno velja tudi za ribe, le da je njihovo telesno govorico malo težje razbrati. Ideje o živalskih osebnostih ni nova in jo je preučevalo že dosti znanstvenikov, velik pečat na tem področju pa je pustila Jane Goodall, ki je proučevala skupino divjih šimpanzov. Toda prave prelomnice na tem področju se pojavile pred desetimi leti, ko so znanstveniki končno sprejeli možnost, da so nam živali veliko bolj podobne kot si mislimo, vse kar potrebujejo je možnost in eksperiment, ki je prilagojen njihovi anatomiji ter čutilom. Že Albert Einstein je rekel: »Če sodimo zlato ribo po njeni sposobnosti plezanja, potem bomo celo življenje živeli v prepričanju, da je neumna.« Nove znanstvene ugotovitve iz področja znanosti živali so precej podrobno proučile čutila pri različnih vrstah ter ugotovile kaj je tisto primarno čutilo, ki služi pri medsebojni komunikaciji osebkov iste vrste. Pri psih je to voh, šele nato pride na vrsto sluh. Vid, tip in okus pa niso tako pomembni. To pomeni, da psi svet okoli sebe skoraj v 90% zaznavajo preko kemikalij, zato ni nič čudnega, da so padli pri večini testov, ki so bili namenjeni šimpanzom, ki svet v 70% zaznavajo z vidom. Ko smo teste prilagodili psom, so pokazali, da jih rešijo enako hitro kot opice in delfini.

Zakaj se znanstveniki sploh ukvarjajo z osebnostmi pri živalih? Zato, ker obstaja možnost, da je narava živali ustvarila tako, da brez osebnosti enostavno ne bi mogle preživeti. To pomeni, da človeška osebnost ni nič nenavadnega, to ne pomeni, da bomo izgubili svojo človečnost, ampak to, da se bomo do živali začeli obnašati bolj človeško.

 

Še danes se spomnim mojih srednješolskih let, kako je profesorica pri pouku sociologije predavala o osebnosti. V zvezek smo morali zapisati definicijo, ki pravi: »Osebnost je celota telesnih, duševnih in vedenjskih značilnosti, po katerih se posamezniki razlikujejo med sabo. Sestavljena je iz osebnostnih lastnosti, ki so povezane v neko celoto. Te lastnosti so individualne, kar pomeni, da niti dva osebka nimata enake osebnosti.« Ko sem jo vprašala, ali to velja tudi za živali, sem dobila kratek in jedrnat odgovor: »NE!«.

 

Živali naj bi bile preveč primitivne, da bi lahko izkazovale osebnost ter individualnost. Toda nekaj mi vseeno ni dalo miru, če bi ta trditev držala, potem bi se vse mačke na svetu morale obnašati enako. Tudi vsi psi bi morali biti enaki, kar ne bi bilo slabo, saj bi vsi nemški ovčarji bili pametni kot Komisar Rex ali Rin tin tin. Profesionalci, ki se ukvarjajo z vzgojo psov, vam bodo povedali, da so nekateri psi naravni talenti, drugi so lenuhi, tretji pa raje šolajo svoje skrbnike, kot pa poslušajo dolgočasne ukaze. Te lastnosti niso povezane s pasmami, ampak so rezultat individualne osebnosti. Vodilni znanstvenik John Shivik, ki je svoje življenje posvetil ravno raziskavam osebnosti pri živalih je leta 2017 izdal odlično knjigo z naslovom Mousy Cats and Sheepish Coyotes: The Science of Animal Personalities. Res jo priporočam v branje vsakemu, ki želi o tej vrsti znanosti izvedeti kaj več.

 

Kaj sploh je osebnost? Če poenostavimo dolgočasno definicijo, ki je napisana na začetku članka, je osebnost obnašanje, toda to obnašanje ne smemo zamenjati s specifičnimi vzorci obnašanja posameznih živalskih vrst. Na primer druženje rib v jate ni osebnost, ampak spada med normalno obnašanje rib, ki živijo v jatah. Obnašanje je splet vedenjskih vzorcev, ki jih neko živo bitje izraža v nekem okolju v danem dražljaju. Osebnost pa je obnašanje, ki ga v določeni okoliščini izberemo sami. Če za primer vzamemo ribe, ki so v jati, bomo ugotovili, da med sabo zelo jasno komunicirajo preko vedenjskih vzorcev, barvami ter telesno govorico. Opazili bomo, da so nekateri osebki bolj dominantni kot drugi. Te stvari je lažje opazovati pri večjih ribah, zato je med akvaristi splošno znano, da imajo večje ribe več karakterja in osebnosti. V anketi, ki je potekala v akvaristični skupini, so člani med ribe, ki imajo zelo značilen karakter in osebnost uvrščali pretežno ostrižnike, bojne ribice, napihovalke in zlate ribe. Med majhnimi ribami, ki se družijo v jatah, so za ribe z največ karakterja izbrali gupije.

 

Večina ljudi še vedno težko prizna, da imajo živali osebnost in karakterje, če pa že, pa se razprava običajno vrti okoli opic, delfinov, psov in konj. Zato so me rezultati ankete zelo presenetili, večina se namreč strinja, da imajo ribe karakterje. Toda v obzir je treba vzeti tudi to, da je bila anketa narejena v akvaristični skupini. Če bi v isti anketi sodelovali ljudje brez izkušenj, potem bi bili rezultati bistveno drugačni. Zelo zanimivi so komentarji, kjer skrbniki opisujejo, da ribe prepoznajo njihove obraze, vedo kdaj bodo nahranjene, nekatere pa so na skrbnike celo čustveno navezane do te mere, da kažejo žalovanje ali ljubosumnost. Vse to so znanstveniki že potrdili. Kljub temu za večino ljudi ribe še vedno veljajo za neinteligentna bitja in kot take ne morejo imeti osebnost.

Ostrižniki so zelo inteligentne ribe z močno ter izrazito osebnostjo.

INTELIGENCA PRI ŽIVALIH

Prve raziskave, ki so se ukvarjale s to problematiko, so potekale na naših najbližjih sorodnikih – šimpanzih. Toda znanstveniki se niso ustavili le pri njih. Kako inteligentne so ostale živali? Danes raziskujemo ter ugotavljamo, da imajo zelo visoko razvito inteligenco tudi členonožci kot so pajki, raki, ose in čebele. Presenetile so nas hobotnice, ki so sposobne rešiti sestavljanke, ki so namenjene štiri letnim otrokom. Vse to nam postavlja vprašanje, kako podobne so nam živali? Ali premorejo čustva, vedo kaj je strah, ljubezen in sovraštvo? Če je odgovor »da«, potem živali niso samo inteligentne, ampak premorejo tudi karakterje ter osebnosti. Lastniki psov in mačk pogosto opazimo, da dogodki iz preteklosti lahko globoko zaznamujejo značaj ter v celoti spremenijo njihovo osebnost. To so potrdili tudi znanstveniki, lastnost pa smo doslej opazovali le pri ljudeh. Splošno mnenje je, da je osebnost povezana z visoko inteligenco, vendar to običajno ne drži. Osebnost lahko razvije vsako živo bitje, ki ima sposobnost dolgoročnega spomina, to je tip spomina, ki ga pogosto uporabljamo pri testu inteligence, nekatere živali imajo odličen spomin, slabše pa se obnesejo na testih inteligence. Visoka inteligenca zato ni pogoj za razvoj osebnosti. Preprosti test za proučevanje dolgotrajnega spomina je zelo enostaven. Žival enostavno izpostavimo bolečemu dražljaju, na primer blag elektro šok. Takoj bomo opazili reakcijo, ki jo strokovno imenujemo beg pred bolečino. Bolečina organizmu sporoča, da je nekaj narobe, zato je od tega treba vstran. Reakcijo opazimo tudi pri najbolj primitivnih živalih, toda ključnega pomena ni to, da pred bolečino bežiš, ampak je dobro, če si zapomniš kaj ti je to bolečino povzročilo in kje se je to zgodilo. To je lastnost, ki je omogočila živalim, da so preživele, toda znanstveniki so prišli v slepo ulico, ko so dolgotrajni spomin poskusili povezati z inteligenco. Ugotovili so, da imajo sposobnost dolgotrajnega spomina tudi deževniki. Ali to pomeni, da so deževniki inteligentni? Za enkrat to ne moremo niti potrditi niti ovreči, potrebnih bo več raziskav. Zavedati se moramo, da so evolucijsko deževniki zelo stara bitja, kar pomeni, da svet dojemajo z drugačnimi čutili kot večina vretenčarjev. Ker njihova čutila še vedno niso dovolj dobro preučena, enostavno ne moremo prilagoditi testa njihovemu dojemanju sveta. Zato je krivično ter neznanstveno zaključiti, da nimajo inteligence, vsekakor pa lahko potrdimo, da so med bolj inteligentnimi živalmi ribe.

 

INTELIGENCA RIB

Žal trenutno ne obstaja uspešna metoda, ki bi lahko merila inteligenco neke vrste, kljub temu obstaja kar nekaj testov, ki nam pomagajo razumeti stopnjo inteligence ter razmišljanja pri živalih. Zaradi odkritij ter novih spoznanj, se prilagajajo vrstam in se sproti spreminjajo. Rezultati, ki jih dobivamo pa potrjujejo, da so nam živali v različnih situacijah zelo podobne. Poglejmo si nekaj najbolj pogostih načinov testiranja inteligence pri živalih.

 

Test z ogledalom

Preprosti test, ki ga izvedemo na dva načina, najprej nas zanima ali se žival sploh opazi v ogledalu. Nekatere živali, kot so na primer psi zelo sabo vidijo, kar jih ovira pri zaznavanju zrcalne slike. Če žival ta del testa opravi, nas zanima ali se zaveda, da je ta odsev njen. To naredimo tako, da opazujemo reakcijo živali, nekatere živali se pred ogledali pačijo, podobno kot to počnejo naši otroci. Druge pa so malo bolj resne, zato se moramo zadeve lotiti drugače. Žival uspavamo in ji na mesto, ki ga ne vidi narišemo znamenje, če poskuša to znamenje odstraniti, potem se zaveda, da je v ogledalu njen odsev. Test je namenjen iskanju abstraktnega mišljenja oziroma višje zavesti, žal ni natančen in je uporaben le pri živalih, ki imajo odlično razvit vid. Pes sodi med bolj inteligentne živali, ima svojo zavest ter sposobnost abstraktnega mišljenja, kar so dokazali z urinskimi preskusi, test z ogledali pa pes ni prestal, saj je njegov vid preslabo razvit. Nekatere ribe pa so povsem druga zgodba, z uspešno opravljenim testom se lahko pohvalijo riba čistilka (Labroides dimidiatus), Manta (Manta birostris) in strelec (Toxotes chatareus). Mogoče so ga opravile tudi zlate ribe in koi krapi, vendar je rezultat nejasen. Socialna obnašanja vedno vključujejo interakcije med osebki iste vrste, pri čemer je zelo pomembno, da se žival zaveda s kom se lahko druži ter koga se mora izogibati. Zato bi pravilno postavljen test morali opraviti tudi razni ostrižniki. Žal so lirorepi ostrižniki (Neolamprologus pulcher) test opravili neuspešno, kar je zelo zanimivo, saj so po naravi zelo socialne ribe z urejeno hierarhijo ter družbo. Nekaj znanstvenikov je predlagalo, da testa niso opravili zaradi podobnih razlogov kot psi. Čeprav so v ogledalu jasno videli svoj obris, niso kazali pretiranega zanimanja zanj, edino vodilna riba je postala rahlo agresivna. Ne smemo pozabit, da nekatere ribe svet okoli sebe zaznavajo s kemikalijami ter tresljaji v vodi, takšnih stvari test z ogledali ne more testirati, zato bomo morali v primeru teh ostrižnikov poiskati boljšo metodo.

 

Učenje na času in kraju »Time – place learning«

Veliko živali, ki jih imamo doma, se hitro nauči da ob določenem času na določenem kraju dobijo hrano. Test je v bistvu učenje in meri, koliko časa živali potrebujejo, da določeno mesto in čas povežejo s hrano. Med testom je zelo pomembno, da pred in med hranjenjem ne povzročamo gibov ali zvokov, ki bi jih lahko živali povezale s hrano. Z njim testiramo kratkoročni in dolgoročni spomin, časovno zavedanje ter občutek za čas. Da živali dogodke uspešno povežejo v celoto, mora delovati leva in desna stran možganov. Pri ribah so možgani oblikovani drugače kot pri sesalcih, zato so znanstveniki dolgo časa mislili, da tega testa ne morejo opraviti. Toda izkazalo se je, da sama oblika možganov nima kaj dosti opraviti z njihovo funkcijo, saj ribe to učenje dobesedno obvladajo in se ga hitro naučijo. Dojamejo ga hitreje kot opice in psi. Ne verjamete, potem poizkus naredite doma. Ribe hranite dvakrat na dan ob isti uri. Zjutraj v enem kotu, zvečer pa v drugem. Hitro boste opazili, da se bodo ribe zbirale v kotu že kakšno minuto pred hranjenjem, takoj ko bodo dojele kaj točno želite od njih.

 

Pavlovo učenje

Ta tip učenja temelji na izkoriščanju Pavlovega refleksa in je zelo podobno zgornjemu. Refleks, ki ga je podrobno proučil ter opisal Ruski znanstvenik Ivan Pavlov, temelji na učenju, da živali hrano povežejo s stvarjo, ki je v normalnih okoliščinah ne bi. Na primer cingljanje zvonca. Večina hišnih ljubljenčkov se to vedenje nauči refleksno oziroma jih to naučimo lastniki, brez da bi se tega zavedali. Na primer šumenje vrečke za hrano, sklanjanje pod akvarijsko omarico, nošenje posodice z ribjo hrano ter podobne stvari. Če želimo ustvariti bolj kontrolirano učenje, pa ribe lahko treniramo na prižiganje luči ali na trkanje po steklu. Običajno akvaristi ta trik uporabimo takrat, kadar imamo opravka z ribami, ki se rade skrivajo ali pa jih dnevno prižiganje luči spravlja v strah. Trik je preprost, v vodo vržemo malo ribje hrane in takoj prižgemo luči, kmalu ribe luč povežejo s hrano in ne bezljajo več. Enako lahko naredimo tudi s hrupom , v tem primeru pred hranjenjem s prstom potrkamo na steklo. Ribe so pri tem tipu učenja pravi rekorderji, naučijo se ga hitreje od podgan, ki potrebujejo okoli petdeset poskusov, da zadevo dojamejo.

 

Dolgoročni spomin

Precej časa je bilo med ljudmi razširjeno mišljenje, da imajo ribe spomin, ki traja le tri sekunde, ko so znanstveniki začeli raziskovati to »resnico«, so bili presenečeni. Ribe se izredno hitro učijo, naučeno pa si zapolnijo za celo življenje. V hitrosti učenja običajno premagajo večino sesalcev, tudi primate. Poskusi na mavričarkah (Melanotaeniidae) so dokazali, da so si ribe zapolnile kje je bila luknja v mreži tudi po enem letu. Zlato ribo, ki so jo trenirali, da je plavala skozi obroč, so namerno pustili pri miru dve leti in po tem času se je trika še vedno spomnila. To nam da vedeti, da so ribe sposobne učenja ter spomina.

 

Reverzno učenje

Reverzno učenje je v bistvu test, s katerim ugotovimo, kako hitro se živali nekaj naučijo in si to zapolnijo. Cij reverznega učenja pa je, da takoj ko se živali nekaj naučijo, situacijo obrnemo. Tako testiramo logično učenje ter sposobnost dojemanja okolice. Pri testiranju uporabimo dve različno obarvani posodi za hrano z enako količino hrane. Pomembno je, da v času poskusa živalim ponudimo obe posodici na enkrat, nato pa čez nekaj časa eno posodico odstranimo. Vsak dan 14 dni odstranimo posodico iste barve. Cilj poskusa je, da živali naučimo iz katere posodice morajo najprej pojesti. Ko obvladajo in se vse zapodijo v posodico, ki se odstrani prva, so pripravljene da posodici zamenjamo. Da živali ta test uspešno opravijo, morajo uporabiti levo in desno stran možganov, znanstveniki pa ugotavljajo, da ribe te vrste testov rešujejo bolj uspešno kot primati, kar potrjuje, da imajo sposobnost logičnega razmišljanja.

 

Navigacija in sposobnost dojemanja prostora

Veliko živalskih vrst ima boljši smisel za navigacijo od večine ljudi, zato ta lastnost ni dovolj, da govorimo o inteligenci. Kljub temu lahko test uporabimo, da ugotovimo kako dobro se živali zavedajo prostora okoli sebe. V tem poskusu so uporabili zelo zanimivo vrsto rib – glavoče. Za njih je značilno, da si skopljejo luknjo v podlagi ter ob nevarnosti pobegnejo v njo. V povprečju je opazovana riba naredila tri do pet skrivališč in jih redno uporabljala. Opazili so, da točno ve kam mora po hrano, kje ima sovražnike, kje je partner ter kje so meje teritorija. Nato so ribe za štirideset dni prestavili v drugo okolje. Ko so jih vrnili domov, so si živali še vedno zapolnile kje je kaj, to je sposobnost, ki jo imajo nekatere ptice in le peščica sesalcev. Vsekakor potrjuje, da imajo ribe odličen smisel za dojemanje okolja ter navigacijo.

 

Uporaba orodja

Uporabo orodja pri živalih je prvič opisala Jane Goodall, med opazovanjem divjih šimpanzov je opazila zanimivo obnašanje. Šimpanzi so s tankimi palicami iz termitnjakov lovili termite. Ko je svoja opažanja prvič predstavila svetu, so trdili, da to ni uporaba orodja, o orodju namreč govorimo takrat, ko žival palico oblikuje v neko obliko, ki ji olajša delo. Razočarana Jane, se je vrnila med svoje šimpanze in tam jo je čakalo presenečenje. Med bolj podrobnim opazovanjem je ugotovila, da šimpanzi z zobmi ter z rokami oblikujejo obliko paličice, da je bolj gibčna in tanka. Pred njenim odkritjem je uporaba orodja veljala izključno le za ljudi, z njenim odkritjem so se znanstveniki začeli spraševati ali šimpanze prestavimo v rod Homo, ali pa spremenimo definicijo za uporabo orodja. Kmalu so sledila spoznanja, da orodje uporabljajo tudi druge živali. Takoj za šimpanzi so odlični izdelovalci orodja krokarji in vrane. Toda verjeli ali ne, tudi ribe izdelujejo orodje. Nekateri ostriži skrbno izberejo podlago na katero bodo odložili ikre in jo po potrebi oblikujejo po lastnih željah. V primeru, da je gnezdo napadeno, ga lahko brez težav zagrabijo z usti ter odnesejo.

Listarka (Pterophyllum scalare) ikre odlaga na trde površine in liste. Površine prej dobro očisti, ter jih primerno oblikuje.

Matematika

Ribe ne morejo reševati algebrskih enačb, zato žal ne morejo pomagati pri domači nalogi, lahko pa povedo oziroma pokažejo, katero število je večje od drugega. Takšni testi seveda ne potekajo s števili, saj živali ne znajo brati številk, poznajo pa oblike, na primer pike. Zato pri teh testih živali izpostavimo kartončkom na katerih so pike in od njih pričakujemo, da izberejo večja ali manjša števila. Testirane zlate ribice so z 91% natančnostjo določile, da je 15 pik več od 10. To niti ni tako presenetljivo, saj večina rib živi v jatah, zato so takšni rezultati bili pričakovani. Toda prava posebnost pa je strelec, riba, ki si jo želi vsak učenec med pisanjem naloge za geometrijo. Raziskave so pokazale, da strelec zna točno določiti moč ter kot curka, ki ga potrebuje da zbije žuželko iz lista.

 

Sodelovanje ter medsebojne interakcije med osebki

Znanstveniki že dolgo vedo, da ribe znotraj iste vrste med sabo komunicirajo z zelo kompleksno telesno govorico. Svoje počutje ter voljo izražajo s spreminjanjem vzorcev, barve ter s položajem plavuti. Ljudje opazimo le 1% te govorice, saj je vse ostalo očem nevidno. Poleg vidnih dražljajev, ribe komunicirajo s kemijskimi spojinami ter tresljaji in vibracijami. Imajo odlično razvit sluh, med sabo jasno komunicirajo s frekvencami, ki jih človeško uho ne sliši. Komunikacija znotraj svoje vrste je običajen pojav, ki ga opazimo pri vseh oblikah življenja, tudi pri bakterijah in rastlinah. Bolj zanimive so prijateljske komunikacije izven svoje vrste, ter sklepanje vezi med dvema vrstama. Gre za zelo kompleksno interakcijo, ki od obeh živali zahteva, da se vsaj delno sporazumevata. Psi so se delno naučili našega telesnega jezika, mi pa njihovega, posledica tega je sklepanje vezi med vrstami. Obnašanje opazimo tudi pri ribah, žal pa o njem še ne vemo kaj dosti, razen tega, da ostriž (Plectropomus pessuliferus) s posebnimi gibi ter vibracijo k lovu povabi moreno (Gymnothorax javanicus). Morene so nočno aktivne živali, ki so izvrstni lovci, njihova značilnost je, da lahko zlezejo skoraj v vsako špranjo, ostriži so močne ter bliskovite ribe, ki pa so malo štorasti, za lovljenje med luknjami v grebenu, zato so se naučili, da za pomoč pri lovu prosijo morene. Vsak ostriž ima svojo moreno, ki se ji približa s posebno govorico telesa, tako jo vpraša: »Ali bi se mi pridružila pri lovu?« Živali plena med sabo ne delita, gre za medsebojno pomoč, ostrižnik moreni pokaže, kje je plen skrit in ta ga poje. Včasih se zgodi, da plen pobegne in takrat ga zagrabi ostriž. Opazili so, da nekateri ostrižniki na lov povabijo tudi hobotnice, pri katerih uporabijo drugačno govorico telesa. Vsekakor je to obnašanje, ki ga je vredno podrobno preučiti. Zanimivo pa je, da so medsebojne interakcije med akvaristi že dolgo znane. Veliko akvaristov bo potrdilo, da ribe spoznajo njihov obraz, to so dokončno potrdili tudi znanstveniki.

Ribe so znane, da med sabo sklepajo prijateljske vezi.

IN KAJ NAM VSA TA ODKRITJA POVEDO O OSEBNOSTI PRI ŽIVALIH?

Za teste osebnosti so primerne le nekatere vrste, saj še nismo izumili bolj dovršene tehnike testiranja. Potrdili smo, da imajo karakterje in osebnosti šimpanzi, delfini, psi, konji in prašiči. Naslednje v vrsti so mačke, kokoši, papige, vrane ter krokarji. Pri ribah pa se stvari začnejo komplicirati, saj za njih še nismo izumili testa, ki bi bil prilagojen njihovi anatomiji ter fiziologiji. Toda to ne pomeni, da ribe teh lastnosti nimajo. Nasprotno, med učenjem rib ter med opazovanjem živali v naravi in tudi v akvarijih opazimo, da so nekateri osebki bolj pogumni od drugih, bolj dominantni ali miroljubni. Med njimi opazimo cel kup osebnosti, celo ljubosumje in radovednost. Zato se večina znanstvenikov strinja, da ribe vsekakor imajo osebnost, le znanstveno jo še moramo potrditi. To bo trajalo še nekaj časa, toda glede na dosedanje rezultate smo vsekakor na pravi poti.

 

ZAKLJUČEK

Čeprav se nam na prvi pogled zdi, da so osebnosti nepomembne, imajo zelo močno vlogo v evoluciji ter pri preživetju vrste. Skupina nekih živali potrebuje vse tipe osebnosti, da se vrsta ohrani dalje. Potrebuje osebke, ki se sramežljivo skrivajo in tiste, ki se pogumno lotijo vseh novih stvari. Potrebuje pa tudi takšne, ki so nekaj vmes. Opazovanja, ki so potekala na siamski bojni ribici, so pokazala, da imajo samci, ki niso pretirano agresivni večjo možnost, da osvojijo samico. Preprosto zato, ker ne izgubljajo časa za boj med ostalimi samci, ampak ga izkoristijo za dvorjenje samicam. Z usmerjeno selekcijo siamske bojne ribice, ki je namenjena razkazovanju lepote ter spodbujanjem agresije, zato nevarno posegamo v paritvene navade, kar na dolgi rok lahko pomeni težave pri razmnoževanju vrste. Vedno več profesionalnih gojiteljev siamskih bojnih ribic pa opaža tudi višjo stopnjo agresije pri samicah. Intenzivna »umetna« selekcija je neke vrste pospešena evolucija, pri kateri ima glavno besedo človek, ta pa včasih ne ve kaj je dobro in kaj je slabo. Kljub temu lahko ravno z intenzivno selekcijo najbolj učinkovito spremljamo vpliv karakterja in osebnosti pri živalih.

 

Čas je, da si ljudje nehamo zatiskati oči in spoznamo, da kar se tiče osebnosti nismo nič bolj posebni od preostalega živalskega sveta. To ne pomeni, da smo kot vrsta izgubili pomen, pomeni samo to, da bomo živali začeli obravnavati kot čuteča bitja ne glede na njihovo vrsto. Kot otroci smo se rodili v prepričanju, da živali znajo govoriti, dokler nas starši niso naučili drugače.

 

Če vam je članek všeč, potem me lahko podprete tako, da mi častite kavo. Plačilo ni pogoj za obisk bloga, vsekakor pa bom vsake podpore zelo vesela. https://www.buymeacoffee.com/alfainbetta

 

Tjaša Kotnik

 

VIRI IN PRIPOROČILA ZA BRANJE

 

Psihologija, https://sl.wikipedia.org/wiki/Psihologija#Za%C4%8Detki_psihologije (7. 1. 2018)

Fish individuals, complex personalities (brave trinidadian guppies) http://www.independent.co.uk/news/science/fish-individuals-complex-personalities-brave-trinidadian-guppies-a7964006.html (7. 1. 2018)

Fish have surprisingly complex personalities, https://www.sciencedaily.com/releases/2017/09/170925095441.htm (7. 1. 2018)

Testing the stability of behavioural coping style across stress contexts in the Trinidadian guppy, http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/1365-2435.12981/full (7. 1. 2018)

Animal personalities mousy cats sheepish coyotes, https://news.nationalgeographic.com/2018/01/animal-personalities-mousy-cats-sheepish-coyotes-shivik/ (7. 1. 2018)

Fishy Cooperation: Scientists Discover Coordinated Hunting Between Groupers, Giant Moray Eels, https://www.sciencedaily.com/releases/2006/12/061206095317.htm (25. 5. 2020)

One Fish, Two Fish, Fish Can Count(ish?), https://www.smithsonianmag.com/science-nature/one-fish-two-fish-fish-can-count-ish-180970122/ (25. 5. 2020)

Fish can recognize human faces, study shows, https://edition.cnn.com/2016/06/07/health/fish-human-face-recognition-study-trnd/index.html (25. 5. 2020)

Do fish have personalities?, https://www.aqueon.com/articles/do-fish-have-personalities (25. 5. 2020)

Mousy Cats and Sheepish Coyotes: The Science of Animal Personalities, John Shivik, 2017