Prolaps črevesa in anusa pri ribah

Skrbniki akvarijskih rib se pogosto srečamo s številnimi boleznimi. Nekateri povzročitelji kažejo jasne znake, zato so diagnoze enostavne. Včasih pa se zgodi, da je simptom zelo očiten, toda povzročitelj ostaja skrivnost. Ena iz med takšnih bolezni je prolaps debelega črevesa in anusa pri ribah. Vizualno bolezen takoj prepoznamo, vzroki za njegov pojav so zelo različni najpogosteje pa se z njim srečamo pri ostrižnikih in živorodkah. Zdravljenje je odvisno od povzročitelja ter samega stanja prizadete živali. Močno je odvisen od prehrane, čeprav nanj vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so genetika in hormonske motnje.

Prolaps pri domači skalarki (Pterophyllum scalare), bolezen z lahkoto prepoznamo, saj je za njo značilno, da iz anusa uide del rodil ali črevesa.

GLAVNI POVZROČITELJI PROLAPSA PRI RIBAH

Večina prolapsov se zgodi zaradi porodov ali nepravilne prehrane, takšne vzroke zelo enostavno odpravimo s pravilno prehrano ali postom. Pri tem pa upoštevamo tudi genetiko in vrsto ribe, saj so nekatere bolj nagnjene k izpadanju črevesa in rodil v primerjavi z drugimi. Žival zdravimo šele po tem, ko odkrijemo vzrok, tako zmanjšamo možnost, da se zadeva ponovi. Poglejmo, kaj so najpogostejši vzroki za prolaps črevesa pri ribah.

 

NEPRAVILNA PREHRANA

Večino bolezni se pojavi zaradi nepravilne prehrane, zato pri iskanju diagnoze pogosto postavimo vprašanje: »S čim hranite vaše ribe?« V primeru prolapsa je hrana povzročitelj bolezni zaradi vsebnosti parazitov ali visoke vsebnosti beljakovin živalskega izvora. Nekatere hrane, ki so namenjene krmljenju ostrižnikov vsebuje meso ali drobovino toplokrvnih živali. V deklaraciji se ta sestavina pogosto skriva pod imeni pernata moka, kostna moka, mesna moka, goveje srce ali meso. Proizvajalci ribjih hran te sestavine namerno dodajajo, zato, da ribe hitreje rastejo ter se redijo. Hemoglobin sesalcev ter ptičev spodbuja barvo in apetit. Ribe imajo takšno hrano zelo rade in po njej izredno hitro rastejo, zato nevedni akvaristi pogosto sploh ne vedo, da jim takšna krma na daljši rok škoduje. Vizualno so živali zelo lepe in velike, toda obdukcije pogosto pokažejo zelo žalostne slike zamaščenih organov ter neaktivnega črevesja, ki čez čas vodi v prolaps. Prolaps zaradi visokih vsebnosti beljakovin se pojavi zato, ker prebava rib ni prilagojena nekaterim vrstam aminokislin in beljakovin, ki jih najdemo v mesu ali organih sesalcev. Poleg tega zelo malo rib v naravi poje toliko beljakovin, kot jih dobijo z dnevnim krmljenjem v akvariju. Hrana zato ostaja v želodcu dlje časa, kar povzroči gnitje, vnetja, napihnjenost in podobne težave, med katere sodi tudi prolaps.

 

ČREVESNI PARAZITI

V primeru, da se prolaps pojavi kljub temu, da naše živali krmimo s primerno ter uravnoteženo prehrano, je smiselno razmisliti o prisotnosti črevesnih parazitov. Te največkrat v akvarij vnesemo z neprimerno živo ali zamrznjeno hrano. Največ parazitov najdemo v divjih ali komercialno gojenih trzačah (bloodworms), tubifeksih in koretrah. Te živali številni parazitski organizmi uporabljajo kot vmesnega gostitelja. Pojav zajedavcev, ki jih uvrščamo med ploščate in valjaste črve (nematode in trakulje), močno zmanjšamo s preventivnim zatiranjem vsaj enkrat na leto, pri čemer uporabimo zdravilo, ki vsebuje učinkovino Fenbendazol. Trakulje, nematode in gliste opazimo s prostim očesom, druge parazite pa je mogoče diagnosticirati le s primernim mikroskopom. Sem štejejo različne parazitske glive, praživali in bakterije. Ko najdemo povzročitelja, je nujno potrebna terapija s primernimi zdravili ali s kombinacijo različnih zdravil. Pri prolapsu se pogosto za učinkovito kombinacijo pokaže kombinacija primernega zdravila ter grenke soli. Magnezijev sulfat pospešuje peristaltiko črevesa, kar pomaga ribi pri izločanju parazitov in blata. Uporabljamo ga kot kratkotrajno kopel, ki traja 15 do 30 minut, pri čemer uporabimo 15 g magnezijevega sulfata na 50 L.

 

GENETIKA IN VRSTA ŽIVALI

Nekatere vrste so prolapsu črevesa bolj podvržene kot druge. Najpogosteje jih beležimo pri hibridnem ostrižniku flowerhorn. Ta je nastal z načrtnim križanjem več različnih vrst drugih ostrižnikov, ki se v naravi ne morejo srečati. Točen »recept« za nastanek teh hibridov je poslovna skrivnost, saj se te živali drago prodajajo, govori pa se, da je v njem tudi nekaj genov Amphilophus trimaculatus. Čeprav je primarni vzrok za pojav bolezni visok delež beljakovin v krmi, lahko pri tej vrsti opazimo prolapse tudi pri živalih, ki so hranjene z uravnoteženo prehrano, kar dokazuje, da so flowerhorni genetsko bolj nagnjeni k prolapsu v primerjavi z ostalimi ribami. Med divjimi oblikami rib pa so k težavi najbolj nagnjeni ostali ostrižniki ter samice živorodk. Med morskimi ribami pa so k prolapsu najbolj nagnjeni kirurgi.

Starejša samica gupija s prolapsom, ki se je pojavil nekaj ur pred porodom. VIR: https://imgur.com/gallery/605Bn

STAROST ŽIVALI

Popuščanje mišic okoli anusa je povezano s starostjo ter genetiko živali. Starejše samice živorodk se pogosto srečajo s to težavo nekaj ur pred porodom. Anatomija samic je pri teh vrstah povsem drugačna od samcev, ti imajo trebušno votlino in drobovino zavarovano s skeletom. Trni in kosti podrepne plavuti nudijo dovolj opore za mišice, kar preprečuje prolaps. Samice pa so v tem predelu skoraj brez kosti. To pomeni, da v predelu trebušne votline in anusa nimajo dodatne opore, zato so odvisne predvsem od mišic, ki so pripete na hrbtenico. Ta prilagoditev je ključnega pomena, saj samici omogoča, da se njeno telo v primeru velikega legla razširi brez večjih težav. Toda prevelika obremenitev mišic vodi v popuščanje le teh, kar z leti povzroči prolaps. Ta vrsta prolapsa se pri starejših samicah zgodi pred vsakim porodom in izgine nekaj ur po porodu. Takšnim živalim zelo težko pomagamo, saj gre za neke vrste naraven in normalen pojav. Zdravljenje zato ni potrebno, dokler živali ne kažejo znakov ostalih bolezni, kot so paraziti ali bakterijske okužbe.

Rentgenska fotografija, ki prikazuje anatomijo skeleta pri vrsti Poecilia sp. Vidimo lahko, da je razlika med spoloma v predelu trebuha zelo velika. Takšna konstrukcija samici omogoča, da ima številna legla, toda istočasno se s pogostimi rojstvi povečuje tveganje za prolaps. Vir: https://twitter.com/steffi_giersz/status/934140325274234880

OSTALI VZROKI

Med ostale vzroke prolapsa prištevamo vse, kar ni povezano s prehrano, paraziti, genetiko ali vrsto živali. Ko vse te dejavnike odstranimo nam ostanejo le še hormonske motnje ter škodljivi toksini v vodi, ki jih povzročajo.

 

Hormonske motnje

Hormoni so kemijske spojine, ki jih izločajo hormonalne žleze. Od njih so odvisne posamezne funkcije v telesu. Vsak hormon ima specifično kemijsko strukturo in vpliva na točno določen proces v telesu. Tako na primer hormona estrogen in androgen vplivata na reprodukcijo rib. Pri nekaterih vrstah sta odvisna od okolja, predvsem svetlobe, temperature in sezonskih nihanj. Ribe imajo 9 hormonskih žlez oziroma organov, ki izločajo hormone direktno v kri.

Shematski prikaz hormonskih žlez pri ribah.

Nepravilno delovanje hormonskih žlez vpliva na obnašanje, rast in razvoj živali. Pojavijo se deformacije skeleta ali zaostanek v rasti. Prolaps, pa je običajno posledica nepravilnega delovanja hormonov, ki uravnavajo razvoj zarodkov v maternici. Prav zato so pogosti pri živorodnih ribah, kjer nerazviti zarodki ostanejo v maternici in kalcinirajo. Točno vlogo posameznih hormonov, ki to stanje povzročijo je potrebno še preučiti, dejstvo pa je, da telo takšne zarodke poskuša izločiti, kar pogosto povzroči prolaps.

 

Toksini v vodi

Toksini so snovi naravnega ali sintetičnega izvora, ki zavirajo normalno delovanje celic. Nekateri od njih povzročijo smrt tudi v zelo majhnih količinah. Naravni toksini izvirajo iz različnih vrst rastlin, nekateri so toksični, druge pa lahko uporabljamo kot zdravila. Sintetični toksini po kemijski zgradbi včasih posnemajo naravne, včasih pa nastajajo kot stranski produkt industrije. Akvarijske ribe zelo redko pridejo v stik s temi snovmi, razen v primeru, ko se srečamo z divjaki, ki so izlovljeni na območjih, kjer se v vodni vir izlivajo industrijske fekalije. Imajo neposreden ali posreden vpliv na delovanje celic ter hormonskih žlez, kar povzroča nepravilno ravnovesje med hormoni in privede tudi do prolapsa.

 

ZDRAVLJENJE PROLAPSA

Kot pri vsaki bolezni, tudi pri prolapsu velja pravilo »bolje preprečiti, kot zdraviti«. Žal pa včasih to ni mogoče in takrat je ključnega pomena, da najdemo vzrok, ki težavo povzroča in jo ustrezno odpravimo ali zdravimo.

 

NEPRAVILNA PREHRANA

Prolaps, ki se pojavi zaradi nepravilne prehrane spoznamo po tem, da črevo izstopi takoj ali nekaj ur po hranjenju. Najlažje ga odpravimo s postom, ki traja vsaj 3 dni. Če se v tem času črevo ne vrne v normalen položaj, je smiselno vzrok iskati drugje. Povzroča ga prevelik delež beljakovin v krmi ali napačna sestava aminokislin. Problematično je predvsem meso ter drobovina ptic in sesalcev. Prehrana akvarijskih rib zelo obširna ter zahtevna tema, zato vam v branje priporočam članek, ki vam bo pomagal pri izbiri kakovostne hrane.

*** VSE KAR MORATE VEDETI O RIBJI HRANI - HRANILNE SNOVI, ANALIZE IN SESTAVINE: https://www.alfa-in-betta.com/445249995

 

GENETIKA, VRSTA IN STAROST ŽIVALI

Prolapsu so gensko najbolj podvrženi ostrižniki, predvsem hibrid flowerhorn. Glavno vlogo pri njih igra nepravilna prehrana, ki vsebuje preveč beljakovin živalskega izvora. Običajno pri njih opravimo kirurški poseg in prolaps odstranimo z operacijo, ki ji sledi kura antibiotikov. Druga skupina, pri kateri se prolapsi pogosteje pojavljajo pa so samice živorodk. Pri njih težava nastane zaradi popuščanja trebušnih in hrbtnih mišic zaradi porodov ter velikih gnezd. S starostjo se tveganje povečuje. Kadar imamo opravka s to vrsto prolapsa, je vse kar lahko naredimo to, da poskrbimo za optimalno prehrano rib. Preprečimo pa ga tako, da s temperaturo ter izolacijo živali reguliramo število rojstev.

 

ČREVESNI PARAZITI

Črevesne parazite ločimo na enocelične in večcelične. Enocelične parazite lahko opazujemo pod mikroskopom, običajno so to razni migetalkarji, evglene ter bičkarji, v redkih primerih pa tudi enocelične zajedavske glive. Večcelični paraziti pa so različne vrste zajedavskih rakov, gliste, nematode, trakulje in črvi.

 

Enocelični paraziti

So majhne živali ali rastline, ki jih lahko vidimo le s pomočjo boljšega mikroskopa. Njihovo telo je zgrajeno le iz ene same celice z zelo enostavno zgradbo. Premikajo se s pomočjo različnih celičnih struktur, na primer z bički in migetalkami. organizmi, ki teh organov nimajo pa se premikajo podobno kot evglene s krčenjem in sproščanjem celice, ali pa se prepustijo vodnemu toku. Med najbolj znanimi enoceličnimi povzročitelji prolapsa so Hexamita, Spironucleus, Phoma, Ceratonova shasta in Trichodina. Diagnozo potrdimo s mikroskopskim pregledom iztrebka. Če za parazit obstaja ustrezno zdravilo, ga uporabimo po navodilih v nasprotnem primeru pa je smiselno razmisliti o evtanaziji. Phoma sp. je vrsta zajedavske glive, ki med mladicami povzroči od 2 do 15 % smrti, zazdravila za njo žal ne obstajajo.

 

Večcelični paraziti

So organizmi, ki jih lahko opazujemo s prostim očesom ali boljšim povečevalnim steklom. Gliste, nematode in trakulje se v debelem črevesu pogosto zvijajo v klobčiče, živali jih poskusijo iztrebiti, zato med napenjanjem doživijo prolaps. V tej fazi jih pogosto vidimo, kako visijo iz anusa. Med najpogostejše povzročitelje spadata nematodi iz roda Camallanus in Capillaria. Ribe se običajno s Camallanus sp. okužijo preko žive hrane, saj kot vmesne gostitelje uporabljajo polže, rake, kozice in druge ličinke. Razvojni krog je običajno zelo zapleten, zdravila pa delujejo le na odrasle živali. Prav zato je zdravljenje težko in dolgotrajno. Capillaria nima vmesnega gostitelja, jajčeca se razvijejo kar v vodi glede gostiteljev pa ni izbirčna, saj se dobro počuti v hladnokrvnih in toplokrvnih živalih. Glavni prenašalci so ptiči in žabe, zato žive hrane, polže in rastline nikoli ne nabiramo v naravi brez, da jih pred vnosom v akvarij ustrezno razkužimo. Živi organizmi pa morajo biti v karanteni minimalno eno leto! Okužbo zdravimo z zdravili za zatiranje notranjih zajedavcev, ki jih veterinarska medicina uporablja za zdravljenje živine. Zelo učinkoviti sta sestavini Fenbendazol in Piperazin. Pogosto ju uporabimo v kombinaciji ter tako preprečimo, da bi paraziti razvili odpornost.

Posebneži med notranjimi paraziti pa so Metacercaria sp. Gre za posebno vrsto zajedavcev, ki jim pravimo kapsulirani paraziti. Za njih je značilno, da se obdajo z debelo plastjo živalskega tkiva - maščobe, kar jih ščiti pred zdravili in celicami imunskega sistema. Zdravljenje je skoraj nemogoče, pri večjih ribah metacekarij – kapsulo s parazitom odstranimo z operacijo. Metacercarije niso nalezljive, saj potrebujejo sklenjen krog več vmesnih gostiteljev. Med akvarijskimi ribami so zelo redke, pogosto pa jih opazimo na divjakih in to je edini način, da jih vnesemo v akvarij. Metacercaria  povzroča prolaps le v primeru, da kapsulo oblikuje v bližini anusa.

Metacercaria sp. je nematoda, ki se v ribi obda z maščobo, tako okoli nje nastane kapsula, ki se z leti veča. Tvorba je na prvi pogled videti kot tumor, le da raste veliko počasneje. Kadar se to zgodi v bližini anusa, pritiska na črevo ter tako povzroči prolaps. Na fotografiji samica svetlikavca (Phenacogrammus interruptus), ki ima kapsulo Metacercaria sp. v trebušni votlini (črna pika).

HORMONSKE MOTNJE IN TOKSINI

Tega povzročitelja najtežje odkrijemo, saj pred tem vzroke za pojav prolapsa iščemo drugje. Hormonski testi so zelo dragi, zato so za uporabo na ribah nepraktični. Poleg tega so endokrilni organi rib zelo slabo raziskani, kar delo še dodatno otežuje. Kljub temu lahko vsaj delno sklepamo, kdaj je prolaps posledica nepravilnega delovanja hormonov. To naredimo s sekcijo živali, pri čemer preverimo notranje organe kot so ledvice, ščitnica in gonade. Prolapsi, ki nastanejo zaradi hormonskih motenj, so običajno posledica nepravilnega razvoja ali kalcinacije ploda oziroma iker. Prizadete živali so samice, samci in mladice so zdrave ter brez znakov bolezni. S pojavom spolne zrelosti pa se pojavijo prve težave. Običajno jih povzročajo temperaturne in svetlobne spremembe ali toksini v vodi. Ko najdemo vzrok in ga odpravimo, bi se stanje moralo normalizirati vsaj do te mere, da do prolapsa ne prihaja pri mladih ribah.

 

VNETJA IN OKUŽBE PRI PROLAPSU

Včasih se lahko vzporedno s prolapsom pojavijo tudi vnetja ter bakterijske okužbe črevesa in anusa. V tem primeru si pri zdravljenju pomagamo z antibiotiki ter grenko soljo. Glavni znak bakterijskih okužb so rdečine ali krvavitve na območju anusa. Pogosto so povezane z notranjimi paraziti ter slabo kakovostjo vode. Včasih pa so za vnetja lahko krivi ostali prebivalci v akvariju. Ker je večina ribjih vrst v naravi nagnjena h kanibalizmu, mnoge živali izpad črevesa, ki se je pojavil pri njihovi vrstnici vidijo, kot priložnost za hrano. Tudi v akvariju se to obnašanje ohrani, zato je takšna riba lahek plen. Ugrizi so pogosto vidni okoli repa, anusa in podrepne plavuti. Pri blagih bakterijskih okužbah si pomagamo s probiotiki, pri resnejših obolenjih pa z ustreznimi antibiotiki, ki jih dobimo pri veterinarju.

 

LAJŠANJE PROLAPSA

Najlažje ga lajšamo s postom, rastlinsko prehrano, probiotiki ter grenko soljo. Zelo pomembno je, da črevo aktiviramo, da začne ponovno delovati. Hrana, ki vsebuje veliko magnezija in vlaknin je odlična izbira. Še bolje pa je, da prolapse preprečimo s pravilno, uravnoteženo ter raznoliko prehrano, ki ni okužena s paraziti. Pri ribah, ki so nagnjene k velikim in pogostim leglom pazimo, da samice občasno ločimo od samcev, da imajo med rojstvi malo premora. Pri živalih, katerih reprodukcijski cikel pa je vezan na svetlobo in temperaturo pa pazimo na sezonska nihanja parametrov.

 

Ne pozabite, bolezni je bolje preprečiti, kot zdraviti.

 

Če vam je članek všeč, potem me lahko podprete tako, da mi častite kavo. Plačilo ni pogoj za obisk bloga, vsekakor pa bom vsake podpore zelo vesela. https://www.buymeacoffee.com/alfainbetta

 

 

Tjaša Kotnik