Skalarka je elegantna riba, ki jo poznajo po celem svetu.

Skalarka ali listarka (Pterophyllum scalare)

 

Pogovorno ji pravimo kraljica akvarijskih rib, to ime si je zaslužila zaradi elegantnega videza in značaja, ki spominja na vedenje uglajene kraljice. Danes jo poznana vsak akvarist, poleg tega pa se uspešno razmnožuje v ujetništvu. Kot rezultat intenzivne vzreje, so se pojavile številne barvne variacije, o katerih si lahko preberete v članku  Genetika domače skalarke: https://www.alfa-in-betta.com/448718248

Naravna barva skalarke je srebrna s črnimi črtami in rdečimi očmi. Toda s selekcijo so se pojavile številne barvne variacije, kot je na primer »gold« oziroma zlata skalarka, za katero je značilno belo telo z rumenim čelom.

Skalarka je bila prvič pripeljana v Evropo leta 1823, takrat je bila njena cena zelo visoka, privoščili so si jo lahko le zelo bogati akvaristi. Latinsko ime Pterophyllum scalare, pomeni »lebdeči list« tako jo je poimenoval nemški ihtiolog dr. Ernst Ahla. Okoli leta 1836 so zabeležili prvo uspešno drst v ujetništvu, ki je takrat veljala za veliko poslovno skrivnost, leta 1915, pa se je začel množični izvoz gojenih rib. To je živali, ki je veljala za prestiž močno zbilo ceno, zato so si jo lahko privoščili tudi akvaristi iz srednjega razreda. Danes velja za ribo, ki jo je relativno lahko razmnožiti, njena cena v ujetništvu gojenih osebkov pa je močno padla. Kljub temu je po priljubljenosti še vedno v samem vrhu.

 

Danes skalarke ali listarke ločimo na divje in v ujetništvu gojene osebke. Izhajajo iz počasi tekočih vod Južne Amerike, tam, kjer je voda črna in bogata s taninskimi ter šotnimi kislinami. pH vrednost se giblje od 6 do 7°, GH vrednost je pod 5°, KH pa skoraj 0°. Zadržujejo se v parih, ki tvorijo veliko jato, zato jih tako naselimo tudi v akvariju. Uspešna drst v ujetništvu je mogoča le v optimalni vodi, ki ima med 26 in 30°C. Nekateri pari se drstijo tudi v nekoliko trši vodi pri pH vrednosti 8, vendar so to redke izjeme, ki ne potrjujejo pravil.

 

Parom, ki se redno drstijo pravimo drstni pari in se v obdobju razmnoževanja umaknejo od matične skupine. V tem času postanejo zelo zaščitniški ter teritorialni in gnezdo brez težav ubranijo pred večjimi ribami. Brez pomislekov se zaženejo tudi v roko akvarista. Starša z dobrim starševskim nagonom lahko poskrbita za mladino tudi v matičnem akvariju. Ikre odlagajo na trde podlage, najraje imajo ploščate zelene predmete, kot so listi suličark. Paru nikoli ne pobiramo iker, saj s tem uničujemo starševski nagon, ki je značilen za to vrsto. Mlade ribe bodo prvih nekaj drsti neuspešne, saj se še učijo.

 

Samica je godna vsakih 28 dni, kar sovpada z luninim ciklom v naravi. Drstijo ob polni luni, zato jim v akvariju v obdobju drsti moramo priskrbeti majhno lučko. V nasprotnem primeru požrejo ikre takoj, ko ugasne luč. Pred drstjo samec in samica izbereta primerno mesto za odlaganje iker. Običajno je to list ali kakšna druga ravna ter trda podlaga, ki je rahlo navpična. Par to mesto intenzivno čisti in varuje. Samica najprej odloži ikre, samec pa plava tik za njo in jih oplodi. Za gnezdo skrbita oba starša, s plahutanjem plavuti poskrbita za primeren pretok kisika med ikrami, z gobcem pa odstranjujeta bele, neoplojene ikre. Razlogov za neoplojenost je veliko, med najpogostejšimi so trda voda s previsoko pH vrednostjo, premlad samec ali prehladna voda. Čeprav se drst lahko zgodi v matičnem akvariju, pa je nadzorovana vzreja veliko lažja v drstnih akvarijih. Nekateri rejci paru odvzamejo ikre in ga izvalijo brez staršev, vendar to močno odsvetujem, saj na ta način vrsti uničujemo starševski nagon, ki bo potreben v naslednjih generacijah.

 

Iz oplojenih iker se tretji dan razvijejo mladice, ki sprva le migajo z repki, splavale bodo šele čez nekaj dni, ko bodo porabile zaloge iz rumenjakove vrečke. V tem času se lahko zgodi, da jih starša prestavita na drugo mesto. Ko mladice splavajo, jih začnemo obilno hraniti z naupiji artemije, vmes je priporočljiva tudi redna menjava vode. Mladice od staršev ločimo po enem tednu, oziroma takrat, ko opazimo, da jih starša ne čuvata več.

 

V času razvoja in rasti moramo mladice redno hraniti, obilna količina hrane, ter optimalna kakovost vode je pri vzreji mladic ključnega pomena. Bodimo pozorni in mladice, ki rastejo hitreje ločimo od tistih, ki rastejo počasneje, saj s tem preprečimo pojav kanibalizma.

Drstni par polaga ikre vsakih 28 dni. Dober par večino dela opravi sam, zato je zelo pomembno, da jim ikre pustimo, vse dokler se naučijo skrbeti za njih.

Skalarka lahko zraste do 20 cm v širino in do 50 cm v višino, zato je primerna za večje akvarije, saj bo manjših posodah nazadovala v rasti. Gen za modro barvo, ki ga opazimo pri nekaterih gojenih oblikah je povezan z genom za pritlikavost, zato so živali z modrim pigmentom bistveno manjše od vrstnikov. Samca in samico najlažje ločimo v času drsti, kljub temu nekateri starejši samci kažejo izrazit spolni dimorfizem. Spoznamo jih po izbočenem čelu ter daljših plavutih. Spada v družino ostrižnikov ter v rod listarke (Pterophyllum), ki šteje tri vrste.

Vrsta Pterophyllum scalare ima okoli 15 podvrst, ki živijo v naravi ter čez 150 barvnih variacij, ki jih poznamo v ujetništvu. Je dokaj miroljubna riba, ki je primerna za skupinske akvarije. Dobro se ujame z oklepnimi somiči iz roda Corydoras, rogatci in večjimi karacinidi ter tetrami. Manjše prebivalce, kot so neonke, kresničke in podobne drobne ribe lahko zamenja za hrano. Idealna družba za njo so žalovalke (Gymnocorymbus ternetzi), golšarice (Carnegiella sp.), Tetre iz roda Hemigrammus in diamantna tetra (Moenkhausia pittieri).

 

Akvarij ji lahko uredimo na dva načina.

1. Gosto zaraščen akvarij z veliko rastlinami 

2. Akvarij s črno vodo brez rastlin

Vir: http://biotope-aquarium.info/aquariums/rio-orinoco-dry-season-riverbank-468-l/

Načeloma so za akvarije z rastlinami bolj primerne gojene oblike v vsakem primeru, pa so primerna dekoracija za njih korenine ter suho listje. Izbiramo kamenje, ki ne vsebuje apnenca, pesek pa naj bo temen in droben.

Skalarka je riba, ki ne mara močne svetlobe, zato so v rastlinskem akvariju nujno potrebne plavajoče rastline, ki zatemnijo akvarij.

 

Moje izkušnje s to vrsto so zelo pozitivne. To je bila ena iz med prvih rib, ki sem jih uspešno razmnožila. Pod pogojem, da jim pripravimo ustrezno vodo, so primerne za začetnike, njihova slaba lastnost pa je občasna medvrstna agresija, ki se lahko konča s smrtjo. Formiran par običajno ostane skupaj za celo življenje. Glede prehrane niso izbirčne, paziti moramo le, da hrana ne vsebuje preveč beljakovin, saj je vrsta občutljiva na zaprtost ter prolaps. Če vas o tej problematiki zanima več, lahko preberete članek o prolapsu anusa:

https://www.alfa-in-betta.com/450080022

Kadar skalarke zaužijejo preveč beljakovin, se pojavi zaprtje ali prolaps anusa. V takšnih primerih je potrebno ukrepati hitro.

Skalarka je elegantna riba, ki akvariste navdušuje s svojim značajem ter lepoto. Od nekdaj je bila simbol akvaristike, na začetku so se z njo bahali le najbolj premožni, toda kmalu je postala dostopna tudi srednjemu razredu. Danes jo poznajo po celem svetu, kjer zaseda mesto najbolj priljubljenih akvarijskih rib.

 

Če vam je članek všeč, potem me lahko podprete tako, da mi častite kavo.

Plačilo ni pogoj za obisk bloga, vsekakor pa bom vsake podpore zelo vesela. https://www.buymeacoffee.com/alfainbetta

 

 

 

Tjaša Kvas