Luknjičavost polžjih hišic je najpogostejša težava okrasnih akvarijskih polžev. Večina akvaristov meni, da je to posledica pomanjkanja kalcija, toda resnica ima včasih dve plati. V tokratnem prispevku: Kaj povzroča luknjičavost polžjih hišic?

Luknjaste hiške?

 

Akvarijski polži so zaželeni v večini akvarijev, saj opravljajo pomembno funkcijo komunalne službe. Običajno niso zahtevni za gojenje, pa tudi glede hrane niso izbirčni. Prav zato večina akvaristov sploh ne pomisli, da bi jih lahko napadla kakšna bolezen. Toda, tudi polži lahko zbolijo. Njihova najpogostejša težava pa je luknjičavost hišk, ki ima lahko različne vzroke.

Polž Asolene spixi z zelo izrazito korozijo hiške, kjer so dobro vidne majhne luknjice in razjede.

Polžjo hiško prekriva tanka plast, pigmentov in beljakovin, ki jo imenujemo periostrakum, tvorijo jo le živi polži, zato pri praznih hiškah pogosto opazimo, da se luščijo. Njegova vloga je, da notranji del hiške, ki je izgrajen pretežno iz apnenca varuje pred korozijo. Glavno komponento predstavlja beljakovina konchiolin, ki jih sestavljajo različne vrste polisaharidov, kot je kolagen in hidroksipatit (Hydroxyapatite). Slednji je sestavljen iz pet atomov kalcija in treh atomov fosforja, njegova formula je Ca5(PO4)3(OH). Zato polž za izgradnjo hišice potrebuje hrano, ki ima ustrezno razmerje med kalcijem in fosforjem.

Črna plast periostrakuma, ki se lušči iz prazne hiške polža vrste Nerita melanotragus. Pri tej vrsti je periostrakum črn in bogat z melaninom.

RAZLOGI ZA LUKNJIČAVOST

1. Razmerje med kalcijem in fosforjem

Polži hranila in minerale dobijo iz hrane ali vode. Presežek ali pomanjkanje določenega elementa privede do korozije ter luknjičavih hišic. Zato je pomembno, da je razmerje med kalcijem in fosforjem 2:1, 70 do 90 mg/L kalcija in okoli 30 mg/L fosforja. Idealno razmerje med tema elementoma imajo jajčne lupine ter kosti.

Majhne luknjice, ki se pojavijo na hiški, so pogosto znak nepravilnega razmerja med kalcijem in fosforjem v prehrani.

2. Preveč ogljikovega dioksida

Ogljikov dioksid z vodo tvori ogljikovo kislino, ta reagira s kalcijem, ki je vezan v hišici. Najprej se učinek ogljikove kisline kaže v izgubi periostrakuma, polžja hiška postane bela, luknjice se pojavijo kasneje. Ogljikova kislina je običajno do polžjih hišic bolj agresivna v primerjavi z taninskimi in šotnimi kislinami, ki jih povezujemo s kislo vodo.

Polžja hišica, ki je izpostavljena preveliki koncentraciji ogljikovega dioksida najprej izgubi periostrakum.

3. Prekisla voda

Kisla voda ima na polžje hišice podoben učinek, kot ogljikova kislina, le da je v tem primeru največkrat krivec taninska ali šotna kislina. S pravilno prehrano, polži običajno v takšni vodi nimajo težav, saj jih periostrakum delno ščiti pred korozijo hišice.

 

4. Mehanska poškodba

Včasih se zgodi, da nam kakšen polž pade na tla, ali pa ga poškoduje plenilec. V idealnih pogojih se hišica zaraste, toda poškodba je vidna celo življenje.

Poškodovana in zaceljena polžja hišica.

Morda vas bo zanimalo tudi:

OH TI POLŽI! Ali so res nadloga, ali pa se od njih lahko kaj naučimo: https://www.alfa-in-betta.com/442588520

JABOLČNI POLŽI: https://www.alfa-in-betta.com/442614167

 

Če vam je članek všeč, potem me lahko podprete tako, da mi častite kavo. Plačilo ni pogoj za obisk bloga, vsekakor pa bom vsake podpore zelo vesela. https://www.buymeacoffee.com/alfainbetta

 

Tjaša Kvas